1. POSTNA NEDELJA

21. februar 2021

0ZNANILA

  • Hvala za današnjo nabirko 3. nedelje, ki smo jo lahko imeli po več mesecih. Župnija živi izključno iz vaše podpore in vaših darov.
  • Danes in vse postne nedelje bomo ob 14. uri premišljevali Jezusov in naš križev pot. Danes v klasični obliki iz knjižic.
  • S pobožnostjo križevaga pota začenjamo tudi petkova bogoslužja zvečer ob 18.30.
  • V molitev priporočam očeta župnije msgr. Jožeta Kastelica, ki je te dni na pregledih in opazovanju v novomeški bolnišnici zaradi povišanega krvnega tlaka in oslabelosti.
  • Lep počitniški teden in na Boga ne pozabite, kjer koli že boste.

DUHOVNA SPODBUDA

1. POSTNA NEDELJA (B):

Mr 1,12-15; 1 Mz 9,8-15; Ps 25,4-10; 1 Pt 3,18-22

“Tisti čas je Duh odvedel jezusa v puščavo. … Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.” (Mr 1,12-13)Ob zrenju Jezusa v puščavi, razmišljam o notranjem (duhovnem) boju. Marko kratko in jedrnato opiše, da je Jezus bil med zvermi. Res da so takrat v puščavah tam okoli bivali tudi levi in še druge zveri, ki jih danes ni več. A mislim, da Marko piše še o drugih »zvereh«. Jezus je v človeški naravi bil boj z vsem, kar ga je hotelo prestrašiti v njegovi človeški notranjosti: kaj vse se plete v človeški naravi (in Jezus nam je bil v sem enak razen v grehu; zato je imel tudi skušnjave, ki so del duhovnega boja). In v puščavi (samota, žeja, lahkota …) se v človeku prebudi vse, kar nosi v sebi, stvari vstajajo iz spomina in podzavesti in »ples« čustev, strahov, dvomov … se prične … In že sem v svoji puščavi: lahko si mislite, kaj vse, poleg lepega in dobrega, vpije v meni in me straši – želje, hrepenenja, goni in nagoni, strasti, besi … – skratka »divje zveri«. To sem jaz; to je naša človeška narava. V »puščavi«, v katero vsak kdaj zaide – hote ali nehote, temu nihče ne uide. Zato se je s tem soočil tudi Jezus. Vem, zaradi mene, tudi zaradi mene in zame … A glej, Jezus ne uniči tega dela človeške narave, ampak zna živeti z njo! In jaz se ob njem učim! Puščava je prostor, kjer se učim voditi dialog z »divjimi zvermi« v sebi. Ko se znajdem sam v puščavi življenja, ko moram »prečkati« nepričakovane in težke situacije, takrat živo vstane vse, kar nosim v sebi. Močno čutim tiste temne strani, ki jih po navadi v sebi na različne načine (u)tišam. Takrat bolj opazim sence, ki sem jih prej ustvarjal, a jih sproti nisem niti opazil. Puščava v življenju me sili, da naredim račun o vsem tem. A Jezus poleg »divjih zveri« v sebi čuti tudi delovanje angelov, ki mu strežejo. V tem zrem Očeta, ki ne njega ne mene ne nikogar nikoli ne pusti samega v tem boju. To mi je v tolažbo in pogum tudi na začetku letošnjega posta.

+ Marjan Turnšek