Zgodba Marije, ki razvezuje vozle, sega v l. 1700, ko je nemški slikar Johann Melchior Shmidtner narisal podobo, ki jo lahko še danes vidimo v cerkvi v Augsburgu blizu Münchna in na kateri Marija razvezuje vozle traku, verjetno zakonskega para, ki je po njenem posredovanju kljub težavam ostal skupaj. Prenova pobožnosti k tej Mariji se je začela v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je sedanji papež Frančišek, tedaj kardinal in nadškof v Buenos Airesu, nekaj njenih podob odnesel v Argentino, kjer so prebudile močno ljudsko čaščenje, ki se je kmalu razširilo po vsej Ameriki in nato še drugod po svetu.
V podobi kipa, ki ga je izdelala kiparka Mihaela Žakelj Ogrin, je Marija, ki razvezuje vozle, v Ivančno Gorico prišla novembra 2015. 8. decembra je bila pri maši ob prazniku Brezmadežne in začetku leta Božjega usmiljenja deležna blagoslova, potem pa je šla svojo pot naprej.
Kot Marija, ki roma po domovih, želi biti znamenje medsebojne povezanosti in spodbuda k molitvi za vse vozle v družinah, posebej teh, ki so povezane v molitveni navezi, pa tudi drugih naših bližnjih. V teh letih je obiskala že veliko domov in objela mnogo ljudi; pri družinah ali posameznikih navadno ostane nekaj tednov, pri nekaterih tudi dlje, vrača se k tistim, ki so jo že gostili, in vmes obiskuje nove, poroma tudi preko meja ivanške župnije – vse po dogovoru in Božjem navdihu.
Če bi jo želeli gostiti tudi pri vas doma, lahko to sporočite Maji Bitenc na posta.za.majo@gmail.com ali na telefonsko številko 040 726 114.
O Marijini blagi navzočnosti, podpori in pomoči pričajo tudi zapisi v knjižici, ki spremlja Marijo. Tu je nekaj izsekov:
Marija, razreševalka vozlov, nas je obiskala pravi trenutek! Tudi me tako močno zaupamo njenim močnim rokam in zaprtim očem. Ne razume; veruje in rešuje! Ker je Brezmadežna, razrešuje tiste vozle v naših srcih, ki nam kvarijo, slabijo spomin na našo brezmadežnost. Sestre smo zelo vesele, da bo tako očitno obiskovala družine, srca … Njene roke so dolge in sežejo noter, v globino, za zagrinjalo. In naše molitve jo bodo spremljale. Hvala za Marijo in hvala, ker smemo biti živ ud živega občestva. (s. Terezija Benedikta Marije Pomagaj iz karmeličanskega samostana v Mirni Peči)
Radovedni smo bili, kakšna podoba Marije nas bo obiskala. V tistem času smo imeli polno vozlov: iskali smo izvajalca za našo hišo, žena se je odločala za zamenjavo delovnega mesta … Otroci so začutili, da Marija ni samo v cerkvi, da lahko pride tudi v naše stanovanje, da se ji izročimo. Kmalu po naših prošnjah so se nekateri vozli pričeli razvozlavati. Ob večerni molitvi smo ob Mariji začutili njeno varstvo. Upamo, da nas bo Marija, ki razvezuje vozle, še kdaj obiskala. (Peter)
Marija je prišla ob pravem času kot naročena. Začela sem prebirati knjižico in se zahvaljevati, da me je Marija našla, saj sem jo rabila, kajti bila sem res na dnu. Molila sem devetdnevnico in izročala vozle Mariji dvakrat na dan in še čez dan in tudi ponoči, kadar nisem mogla spati. Čutila sem olajšanje, svet je postal lepši. Začela sem verjeti vase, zaupati Mariji, se ji popolnoma izročiti. Pomagala mi je, da sem sprejela in prosila za Božji načrt v mojem življenju. Dobila sem novo upanje zase, za moje odrasle otroke in moje tri vnuke. »Marija nikogar ne pusti na cedilu, vedno prosi zate pri Bogu.« Te besede mi še vedno odmevajo v glavi. Sedaj še vedno molim in z lahkoto predajam vozle strahu, bolečine, skrbi … Mariji. Marija je naša mati, mati pa želi otroku samo dobro. (Ana)
Marija, ki razvezuje vozle, je našo družino umirila in povezala v skupni molitvi, ki nam drugače ne gre vedno najbolje. Otroke je kip navdušil, posebej vozli, in mislim, da je Marija v njih zbudila tisto najbolj preprosto in pristno vero v dobro in v njo samo. Prepričana sem, da nam je nekaj vozlov že razvozlala. Še jo bomo povabili k nam! (Sabina)
Z možem se zelo težko pripraviva, da bi molila skupaj, Marijina navzočnost pa je naredila pravi čudež in velik vtis na našo družino. Devet dni sva bila z možem bolj močno povezana. Hvala ti Marija, da smo bili lahko tvoji gostitelji.
Vozel moje službe se je začel razvijati že, ko je bil kip pri nas. Se me je pa ponovno dotaknilo že znano: da Božja milost ne deluje vedno po mojih pričakovanjih in predstavah; mi je pa dana moč, da te težave sprejemam in premagujem. Hvala, Marija, ki razvezuješ vozle. (Damjana)
Vsak večer smo se zbrali okoli nje, zmolili, zapeli in ji kaj povedali. Tudi pri naši hiši je morala potovati. Vsak večer po molitvi so jo otroci odnesli v drugo sobo, da je prespala pri njih, čez dan pa je bila prisotna med nami, v našem vsakdanu. V mislih sem ji izročila vozel, ki tišči našo družino. Da bi vozel postal vozliček in da tudi njega sčasoma ne bi bilo več. Hvala, ker si prišla v naš vsakdan. Veseli te bomo, ko spet prideš. (Ana)
