Po družinskem prvomajskem potovanju posebej okušam, kako velik dar je domača župnija.
Rada grem v svet. Doživljam, da me družinska ali službena potovanja, prej pa različna potovanja v ednini, dvojini ali množini, odpirajo, mi širijo obzorja in prispevajo k polnemu življenju. Ob opazovanju Božjega stvarstva se čudim njegovi izvirnosti pri oblikovanju narave in ljudi. Na poteh vstopam v različne cerkve, majhne in velike, neznane in slavne, preproste in barvite, starodavne in moderne, prazne in polne, in ga hvalim. Če ne razumem jezika, včasih še posebej živo doživim bistvo evharistije. Občudujem raznolikost Božjih otrok, ki se zbirajo ob njegovih oltarjih – različnih narodnosti, beli in črni, mladi in stari, revni in bogati, zdravi in bolni. Ob srečanjih z drugimi verstvi spet čutim globoko hvaležnost za Boga, ki se mi razodeva kot Ljubezen.
Ob povratku se že z avtoceste ozrem proti Krmarju s hvaležnostjo, da spremlja naše odhajanje in prihajanje in da se tudi tokrat srečno vračamo domov. Na nedeljo Dobrega pastirja, ob obletnici posvetitve župnijske cerkve, po potovanju utrujena, a polna vtisov in doživetij, spet sedim pred domačim oltarjem, poslušam glas domačega dobrega pastirja, vonjam opojni vonj kadila, opazujem znane ministrantske obraze v angelsko belih oblekah, zapojem z domačimi pevci, občudujem cvetlični aranžma in spremljam blagoslov zakonskih jubilantov, ki živijo med nami in ki ob vsem, kar življenje prinaša, ostajajo eno telo – in od ganjenosti mi tečejo solze. Bogu hvala za domače oltarno občestvo, Bogu hvala, da nam je tako blizu, da se nam vsak dan daruje na tem oltarju in da nam v domači cerkvi daje življenje v izobilju!
To ni kraj mojega otroštva, kot mi sugerira občinski slogan, je pa kraj in je župnija, kjer sem sedaj doma, kjer že od poroke z možem živiva kot zakonca, kjer odraščajo najini otroci, kjer so bili krščeni in kjer hodijo v vrtec in šolo. To je okolje, kjer preživljam svoj vsakdan, to so ljudje, ki ustvarjajo moj svet. To je cerkev, kjer fantje ministrirajo, kjer vemo, kam se lahko umaknemo z majhnimi otroki, če so glasni, kjer nagovarjajo podobe, ki postajajo del mene. To je Cerkev, v kateri je veliko nam ljubih bližnjih, pa tudi taki, ki so nam z drugačnostjo v rast. To je kraj srečanja s priprošnjiki in prijatelji, sv. Jožefom in sv. Marijo, sv. Bakhito, sv. Bernardom in sv. Benediktom, bl. Grozdetom in bl. Slomškom.
Ni samoumevno, da kot katoličanka lahko živim v katoliški skupnosti, ni samoumevno, da lahko v skupnosti v tako svetlem svetišču svobodno obhajam sveto evharistijo, ni samoumevno, da kot Slovenka lahko poslušam Besedo v slovenščini.
Naj bo hvaljeno ime Gospodovo v ivanški cerkvi in vseh njegovih cerkvah, ki so po vsem svetu, vekomaj!
Maja