IVANČNA GORICA je nov kraj povojnega razvoja. Ob idealni cestni in železniški povezavi z Ljubljano rastejo hiše, ljudje se množično priseljujejo. Leta 1948 je bilo na tem območju 186 prebivalcev, leta 1988 pa že 1324.
Ivanška fara je mlada fara, ustanovljena na veliki šmaren, 15. avgusta leta 1989. Pred tem sta 7. februarja 1989 stiški župnik p. Janez Novak in opat, faran sedanje ivanške župnije, dr. Anton Nadrah vložila na škofijo prošnjo za ustanovitev nove župnije, ki jo je 5. julija 1989 ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar potrdil z ustanovno listino nove župnije ter nam imenoval in poslal prvega pastirja, dekana g. Jožeta Kastelica z nalogo, da zgradi novo cerkev in oblikuje živo občestvo. Dotlej smo bili podružnica veliko bolj znane ter zgodovinsko in duhovno bogate cistercijanske opatije Stična, s katero smo še danes radi povezani. V novo župnijo spadajo naselja:
Ivančna Gorica, Mleščevo, Malo in Veliko Črnelo, Škrjanče, Mrzlo Polje, Gorenja vas, Malo Hudo, Stranska vas, Spodnja Draga in hiše iz vasi Vrhpolje zahodno od doline med Virjem in železniško progo.
Začetki so bili res da težki. Obrede svete maše smo opravljali v stari kapeli, bolje povedano v Sv. Duhu izročeni bivši Kraljevi gostilni v središču Ivančne Gorice, pevci, ŽPS, veroučenci in ostali pa smo se učili in kalili v bližnjem obnove prepotrebnem hlevu oziroma kar v klavnici. Pevci se še spominjajo prijetnih uric učenja v »klavnici« ter nato duhovno polnih in prijetnih prepevanj v »gostilni«.
17. junija 1990 smo na demokratičnih volitvah s 380 glasovi izbrali lokacijo nove cerkve za zdravstvenim domom pred lokacijo v gozdu, kjer so se posušile smreke, in lokacijo nasproti kapele.
18. novembra 1990 smo na volitvah izbrali novega zavetnika cerkve – za sv. Jožefa, varuha družin, se je odločila večina – 319 ljudi.
Iskanje dovoljenj za novo cerkev se je pričelo takoj, vendar je bilo to izredno težavno delo. Potem ko so ljudje na javni razpravi razblinili zadnja politična nasprotovanja, je urbanistični zavod pripravil študijo o zazidavi Ivančne Gorice, kupili smo zemljo in v decembru leta 1990 je bilo že izdano lokacijsko dovoljenje za novo cerkev. Prof. Vladimir Brezar je pripravil načrte, občina je 9. septembra 1991 izdala gradbeno dovoljenje, najboljši ponudnik SCT Ljubljana pa je 16. oktobra 1991 začel z gradbenimi deli.
22. marca 1992 je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil gradbišče in temeljni kamen cerkve sv. Jožefa, 19. julija 1992 pa še naše tri prelepe zvonove, ki so tudi plod in sad botrov naše župnije.
Sledilo je nekaj dolgih, delavnih, požrtvovalnih ter računov polnih mesecev, ki jih je naš župnik s svojo modrostjo in Božjim navdihom vodil kot najpreudarnejši in najhitrejši krmar proti uspešno zastavljenemu cilju. Zahvala gre prav tako mnogim požrtvovalnim faranom naše župnije ter mnogim Jožetom in Jožicam širom Slovenije, ki so podprli gradnjo cerkve njihovega zavetnika.
15. novembra 1992 je župnik msgr. Jože Kastelic veselo oznanil: »Vsem faranom in ljudem dobre volje, prijateljem in dobrotnikom z veseljem sporočam, da je naša nova župnijska cerkev zidarsko in obrtniško dokončana.« Blagoslovitev cerkve je slovesno opravil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.
Cerkev je bila nared za opravljanje svetih daritev oziroma bogoslužja, potrebno pa je bilo še dodatno opremljanje notranjosti za posvečenje. Že v nekaj letih smo dobili pomembna dopolnila v svetem prostoru za še bolj polno, iskreno in resnično doživljanje evharistične skrivnosti pri vsaki sv. maši, molitvi ali križevem potu.
9. aprila 1995 je nadškof na cvetno nedeljo blagoslovil križev pot, delo akademskega slikarja Tomaža Perka. Vsi smo bili navdušeni nad številnimi pomenljivimi podobami, ki nam bodo pomagale odkrivati Jezusa v našem življenju. Slikar je rekel: »Moja želja je, da bi ljudje ob teh slikah molili.«
Kmalu je sledil še en nepozaben dogodek, ki bo bodočim rodovom v pomoč, duhovno veselje in bogastvo, bil je praznik – blagoslov novih orgel, ki jih je v svoji orglarski delavnici izdelal mojster iz Rogaške Slatine, Anton Škrabl. V nedeljo, 30. aprila 1995, jih je blagoslovil g. nadškof dr. France Perko.
Cerkev se je hitro in bogato polnila tudi z opremo. Tabernakelj je naredil g. Jože Trontelj, ki je kasneje napravil tudi glavni oltar in krstilnik, stole za ministrante in župnika je oblikovalo mizarstvo Robek. V prezbiteriju smo dobili dve pomenljivi sliki Tomaža Perka, in sicer Jezusa, ki se je z rojstvom razodel kot Bog ljubezni, in vstalega Zveličarja, ki v družbi dveh emavških učencev podarja svoje telo.
Napočil je čas posvetitve cerkve in prvi obisk novega nadškofa, dr. Franceta Rodeta. 2. maja 1999 je bila velika slovesnost, na kateri nam je nadškof z odločno besedo vlil poguma za služenje Bogu ter pohvalil našo prelepo cerkev, še bolj pa je bil navdušen in vesel zaradi naše žive Cerkve.
V letu 2000 smo pridobili še dva zvonova, glasnika živega Boga v naši župniji: Jožefov zvon in zvon, posvečen sv. križu.
Od ustanovitve župnije pa vse do upokojitve avgusta 2010 je bil duhovni vodja ter resnično pravi gospodar župnije naš prvi župnik msgr. Jože Kastelic. V tem času smo tako rekoč iz nič obogatili bogoslužje z zbori, številnimi bralci, obhajalci … Doživeli smo 21 prelepih, duhovno neizmerno bogatih božičev in velikih noči. Prav toliko oziroma še več pa je bilo prvih obhajil in birm. Mladi smo imeli vsak teden bogata srečanja, kjer smo se z g. župnikom resnično pogovarjali in razpravljali o vlogi kristjana v današnji družbi. Organizirali smo številne koncerte znanih in manj znanih skupin oziroma posameznikov, ki so še poudarili akustičnost naše cerkve. Ne smemo pozabiti na duhovno bogat misijon. Večkrat letno smo se veselili bogatih in pomenljivih srečanj in izobraževanj z znanimi Slovenci, romali smo po Evropi in Ameriki. Duhovna globina, moč in veličina našega g. župnika se je kazala tudi v skrbi za revne, ostarele, bolne, trpeče in osamljene. Vse nas je vseskozi spodbujal, da bi našli čas za tiste, ki nas resnično potrebujejo. Večkrat je rekel: »Saj bolni potrebujejo pomoči, ne zdravi.«
V ivanški fari ne poznamo tihih maš, imamo pravi domači »štimung«, ki napolni našo cerkev in naša srca. Vedno, ko bomo zazrti v podobe križevega pota, se bomo ustavili tudi ob 5. postaji, ki odkriva ponižnost, poslušnost in previdnost našega župnika, ki je zasejal seme, ki bo še dolgo klilo in rodilo klasje za obilno žetev. Hvala lepa, g. Jože, in tudi v zrelosti življenja iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje.
Danes delo msgr. Jožeta Kastelica že zavzeto nadaljuje in dopolnjuje g. župnik Jurij Zadnik.