Velika sobota je dan celodnevnega češčenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.
Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, predstavljajo pa odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.
Ogenj
Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni
ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.
V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.
Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek.
Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med
apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju,
spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).
Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z
žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj
tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje
je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode,
ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo
po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku
velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad
mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni
ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.
Voda
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si
človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi
tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega
očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali
v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje
grehov in notranje očiščenje.
V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno
umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok
pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi
na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža
najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen,
resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko
prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri
katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt
greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.
Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na
veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju
navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.
Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo
blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na
začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je
prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu
tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve,
ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili
roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob
vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z
njo pokrižajo.
Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese
kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog,
saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki,
umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita
Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen
obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani
in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem
rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.«
Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje
predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol
vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.