Včasih se čudim in sprašujem, kakšna skupnost je župnija. Tako smo si različni: po starosti, poklicih, interesih, navadah, stališčih. Tudi v naših odnosih ob vsem lepem doživljamo marsikaj težkega in bolečega. Kaj nas pravzaprav druži?
Skupaj prihajamo v svetišče, skupaj poslušamo besedo Boga in smo skupaj priče prečudnih in prečudovitih stvari. Na oltar prinesemo sebe in svoje bližnje, tudi tiste, ki so od Cerkve oddaljeni, svoje življenje in odnose, grehe in rane. Bog vse to sprejme in vrne spremenjeno v svojem telesu. Naši grehi, ki so bili rdeči kot škrlat, so, oprani z Jagnjetovo krvjo, beli kot sneg, naš rane po njegovih ozdravljene in poveličane. Prejmemo njegovo telo v podobi kruha in je On v nas in mi v njem, in vsi smo – ob vsej različnosti – eno telo, eno.
Naš Bog, naš kralj, ki ga skupaj kličemo Oče, vlada tako, da se daruje in ljubi. Živeti na Božji način pomeni sprejeti to ljubezen, ostati v njej in jo posredovati naprej.
Molimo in naredimo, kar je v naši moči, da bi živeli v njegovem miru, da bi nas v duhu in resnici družila njegova ljubezen in da bi bili svetu njegov odsev!
Po uvodu v pozdrav miru ob župnijskem dnevu 2019 prilagojeno besedilo Maje Bitenc