V začetku leta 2017 smo v župniji ženske ustanovile skupino, ki je za svoje ime na enem prvih srečanj izglasovala Jožefine – v znamenje povezanosti s sv. Jožefom in sv. Jožefino Bakhito, ki sta ivanškemu občestvu posebej blizu. Deset žensk nas je, različnih starosti in stanov, srečujemo se v župnišču enkrat mesečno, navadno na drugi ponedeljek v mesecu, občasno pa si privoščimo tudi kakšno posebno doživetje, kot je npr. skupna večerja ali večer ob skupinskem plesu.
Osnova za podelitev v skupini je izbrano knjižno delo. Do sedaj smo prebrale knjige Kraljica in divja ženska Linde Jarosch in Anselma Grüna, Očarljiva Johna in Stasi Eldredge, Darovi nepopolnosti Brené Brown, Odločitev za ženske Priscille Shirer, Rada se imam, kakršna sem Linde Jarosch, letos pa se grejemo in poživljamo ob knjigi Tvoj modri plamen Jennifer Fulwiler.
Pred vsakim srečanjem ena od nas pripravi vprašanja za razmislek in pogovor ob prebranem poglavju iz knjige. Druženje začnemo s kratko molitvijo, potem pa si v prvem krogu povemo, kako smo in kaj nas je v času od zadnjega srečanja najbolj zaznamovalo, predvsem na področju notranjega doživljanja in odnosov. Po svoji podelitvi vsaka moli naprej Zdravo Marijo po namenu, ki ga izpostavi. V drugem krogu podelimo, kar smo razmišljale ob prebranem besedilu in izhodiščnih vprašanjih. Vsaka pride na vrsto in pove, kolikor in kar želi, vmes se ne prekinjamo, ne komentiramo, samo poslušamo in sprejemamo. Po zaključni molitvi sledi klepet ob pogostitvi, ki jo vsakič pripravi tista, ki je odgovorna za srečanje.
Skupina nam pomaga pri osebnostni rasti in nas povezuje s seboj, Bogom in drugimi, o čemer pričajo tudi zapisi nekaterih njenih članic:
Teme, ki se jih lotevamo, me prisilijo, da stopam na pot k sebi. V pogovoru odstiram nove in znane vzgibe in vzorce, ki pomembno zaznamujejo moja dejanja in odnose. Ker gre mnogokrat za zelo osebne, boleče, zabavne in ganljive koščke sebe, ki si jih podelimo, se ustvarja dragoceno območje zaupanja in iskrenosti. Kar je redko in dragoceno. Zato imam rada to žensko zavezništvo. (H.)
Zame Jožefine pomenijo tisti premik k sebi, o katerem veliko razmišljamo, pa se mu pogosto (ne)hote izognemo. Ob pogovoru iz oči v oči, kar je v bistvu čedalje večja redkost v svetu, kjer smo si tako blizu in hkrati tako neskončno daleč, se izkristalizirajo naša veselja, pa tudi kakšna bolečina. Skupni večeri so v meni osebno osvetlili marsikateri skriti kot, ki bi sicer verjetno ostal v temi. Hkrati pa mi je skupina v enaki meri dragocena zato, ker ne gre samo za poglabljanje vase, ampak se v molitvi v Božje varstvo izroča tudi naše bližnje in njihove preizkušnje. (T.)
Jožefine so zame tisti čas, ko se lahko umaknem v trenutek globljega razmišljanja o tem, kdo sem in kdo so ljudje okoli mene. Krasna ženska družba pa mi daje občutek sprejetosti, razumevanja in podpore v mojem, morda včasih še meni težko razumljivemu pogledu na marsikatero stvar. Naučila sem se večkrat poiskati mir in čuječnost v svetopisemskih besedah, ki so zares pravi vir modrosti, in občutek imam, da je ob pogovorih v skupini, kot je naša, učinek dobrega še večji. (S.)
Vsaka ženska pri Jožefinah je edinstvena. Občudujem vse in vsako posebej. Srečanje Jožefin mi daje spoznanja, koliko misli imamo skupnih. V meni se je prebudil občutek hvaležnosti, da sem našla skupino žensk, ki me posluša. Hvaležna sem za odprtost, odkritost, smeh in tudi jok. Tako čutim, da nisem sama s svojimi stiskami. Kako dobro se počutim, da sem del Jožefin. (A.)
Zelo ljubo mi je, da z različnimi ženskami beremo o različnih pomembnih življenjskih vprašanjih in se o tem pogovarjamo. Različnost nas samih, naših zgodb in našega doživljanja prebranih delov knjig me bogati. Veseli me, da preko naših srečanj in vsega podeljenega obrazi, ki jih v domačem okolju pogosto srečujem, v mojih očeh dobivajo barve. (M.)