OZNANILA
- V ponedeljek je srečanje Biblične skupine.
- Blagoslov sv. Blaža bo med sv. mašo v torek.
- V četrtek bo srečanje za starše prvoobhajancev ob 19.45.
- V soboto je god sv. Jožefine Bakhite. Ob 9.00 bo ura molitve pred Najsvetejšim, ob 10.00 pa bo somaševanje več duhovnikov vodil up. nadškof Marjan Turnšek. Sv. Bakhita je svetnica upanja, zato bomo lahko prejeli močno spodbudo za jubilejno leto upanja. Čeprav ta dan vsako leto našo cerkev polnijo romarji iz cele Slovenije, pa bo prostor za vsakega. Mogoče pa imamo relikvijo svetnice pri nas s posebnim razlogom. Dobrodošli.
- V soboto zvečer bo srečanje mlajše zakonske skupine.
msgr. dr. Marjan Turnšek:
JEZUSOVO DAROVANJE – SVEČNICA: Lk 2,22-40; Mal 3,1-4; Ps 23; Heb 2,14-18
“Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva mlada goloba.” (Lk 2,22-24
Ob današnjem prazniku razmišljam, da ni lahko ostati zvest »sanjam«. Tudi sam sem imel kdaj občutek, da se morda motim, da sem naiven, da imajo drugi prav … Kdo me je tudi prepričeval, da sem prevelik idealist, romantik; da bi moral biti bolj konkreten, da moram bolj načrtovati, organizirati, sklepati kompromise. Tako je kdaj prišel tudi dvom: kako lahko ostajaš zvest nečemu, kar preprosto slišiš nekje v srcu?
V trenutkih molitve so mi bile stvari jasne, čutil si, da me bo Gospod spremljal, slišal sem: »ne boj se, vsak dan sem s teboj …«. A po tolikem času, kako lahko verjamem temu občutku. Takrat, ko me življenje razočara, ko mi tisti, ki bi mi morali pomagati, postanejo ovira, ko se sanje odmikajo …? Globoko v sebi čutim, in Božja beseda me potrjuje, da obstajajo sanje, ki so prej kot jaz, in to so Božje sanje: »Prvotne sanje, ustvarjalne sanje Boga, našega Očeta, so pred in spremljajo življenje vseh njegovih otrok.« (papež Frančišek).
To sem razmišljal ob dogodku v templju. Simeon in Ana, moški in ženska, ki sta imela pogum ostati zvesta svojim sanjam, obljubi, ki sta ju čutila v svojih srcih. Kolikokrat se jima je, soočenima s tragičnimi dogodki izraelskega ljudstva, z invazijo Rimljanov, s pokvarjenostjo skupnosti, vrnil dvom? Rad bi vprašal Simeona in Ano, ali je bil kakšen trenutek, ko sta bila v skušnjavi, da bi opustila upanje.
Simeon in Ana sta zelo drugačna od mene, ki zahtevam takojšnje dosežke, ki se zelo hitro naveličam čakanja. Po mojem mnenju sta morala Simeon in Ana še naprej vsak dan gojiti to upanje, saj odgovora na svoje sanje nista prepoznala v učitelju, ki je pridigal, ali v možu na križu, ampak v otroku. Bog ju je uslišal, sanje so bile možne.
Tudi zato me Simeon in Ana postavljata pod vprašaj ob moji nesposobnosti, da bi prepoznal drobne poganjke upanja, ki jih Bog seje po moji življenjski poti.
Simeon in Ana ne iščeta dobrega zase, iščeta pravico. Zaradi tega je Simeon svoboden; ko spozna uresničenje svojih sanj, lahko svoboden zapusti to življenje, ko Bog prične deliti pravico. Ne išče lastne pravice ali izpolnitve, ne želi uživati v zmagi nad sovražnikom, želi le, da človeštvo najde mir.
Na tej točki sanje postanejo prerokba, upanje postane gotovost: »Razodele se bodo misli mnogih src.« Toda te misli so tudi prevare, spletke, pasti … Vedno, ko nekdo išče dobro, se zlo sprosti v obliki slabih misli, kritik, tihih spletk. Po drugi strani pa, več ko se dobrega pojavi, bolj so tisti, ki so zavajali, razkrinkani.
Besedilo pravi, da je Anna po sedmih letih zakona ovdovela: ona je simbol skupnosti, ki je izgubila referenčno točko, ki je izgubila svojo oporno točko, podporo. Težko je ostati zvest v tako kompromitirani situaciji, težko je še naprej sanjati in upati. Ana je simbol neumorne zvestobe, ki je pogosto značilna za ženske! Ana je simbol tistih ljudi in skupnosti, ki kljub temu, da živijo v razmerah negotovosti, izgube in dezorientacije, ne zatajijo v svoji zvestobi evangeliju, dobroti, resnici.
Še ena ženska je poklicana živeti zvestobo v težkih časih: Marija. Tudi ona je tu simbol verujoče skupnosti, ki še ne razume pomena dogajanja, je presenečena. Marija predstavlja skupnost, ki mora sprejeti evangelij kot znamenje protislovja. Da, evangelij ustvarja konflikte, ker so vsi poklicani pred njim zavzeti stališče. Evangelija se ne morem držati, če nisem pripravljen sprejeti posledic svojih odločitev in radikalnosti, ki jo evangelij zahteva. Kot kristjan se ne morem strinjati z vsemi in vsem!
Marija je skupnost, ki je pripravljena biti ranjena: meč, ki ločuje, je najprej meč, ki ločuje mater od sina. To je meč, ki ga bo Marija čutila, ko bo videla svojega Sina na križu in ga ne bo mogla objeti. To je meč, ki loči skupnost od svojega ženina. Pride čas, ko se mora skupnost soočiti z zapuščenostjo in osamljenostjo. Toda ravno takrat je treba še naprej najmočneje sanjati.
Marija in Jožef izročita Sina Bogu, priznavata, da je Sin dar. To je gesta, h kateri so poklicani vsi starši: priznati, da njihov otrok ne pripada njim. Jezus je posvečen Bogu, kot vsak otrok. Dejanje posvetitve kaže popolno pripadnost Gospodu. Pri krstu smo vsi posvečeni Bogu, nato pa se kot zakonci, duhovniki ali redovniki zavežemo, da bomo to krstno posvetitev živeli na določen način.
Marija in Jožef se gibljeta v poslušnosti Postavi, kar v judovski tradiciji pomeni poslušnost Bogu. Poslušnost je gesta zaupanja in predanosti, ki je vtisnjena v vsako dejanje posvetitve Bogu. Ne gre za servilno poslušnost, ampak za podaritev, ki je polna zaupanja.
Skupaj z liki, ki nam jih liturgija predstavlja danes, lahko sedaj prosimo Gospoda, naj ne preneha sanjati, saj smo poslušni in zaupamo v njegovo delovanje: »Gospod, moj Bog, moje edino upanje, usliši me in poskrbi, da te ne neham iskati od utrujenosti, ampak vedno z vnemo iščem tvoj obraz.«
Ostaja mi vprašanje, kako doživljam zvestobo posvetitve Bogu. In želim globlje spoznati, koliko sem sposoben čakati, ko se Božje obljube po moje prepočasi uresničujejo.