OZNANILA
- Danes je ob 9.00 srečanje bralcev Slomškovega priznanja.
- V torek je srečanje skupine Sožitje.
- V torek je god lurške Matere božje in na svetovni dan bolnikov. Lepo vabljeni k večerni sv. maši.
- V sredo, dan po svetovnem dnevu bolnikov, bo POGOVORNI VEČER z naslovom JE ČAS UMIRANJA. Gostji bosta: teologinja, medicinska in redovna sestra Emanuela Žerdin ter socialna delavka v Ljub-hospicu: Urška Končan. K vprašanjem in deljenju izkušenj pa bodo povabljeni tudi ostali prisotni. Pogovarjali se bomo o sprejemanju neozdravljive bolezni, celoviti paliativni oskrbi na domu in v hiši Ljub-hospic, umiranju in poslavljanju. Zelo aktualna tema. Dobrodošli.
- V petek je ob 19.00 februarska adoracija. Zahvaljevali se bomo za zdravje, molili za bolnike in za zdravstveno ter negovalno osebje.
- Danes teden je 6. nedelja med letom in pri obeh mašah bo nabirka za župnijo.
MARJAN TURNŠEK:
5. NEDELJA MED LETOM (C): Lk 5,1-11; Iz 6,1-2.3-8; Ps 138; 1 Kor 15,1-11
“Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!” (Lk 5,4)
V življenju so trenutki, ko se počutim izgubljenega, ko doživim neuspeh, ko preprosto ne uspem. Takrat si reče: o, ko bi bilo mogoče čas zavrteti nazaj … Čeprav bi najraje nekam zbežal, mi življenje tega ne pusti. K vsakemu neuspehu do sedaj sem se moral vrniti in se ga naučiti ponovno ovrednotiti. Morda me je zato Bog pogosto dosegel prav tam, kjer se mi je zdelo vse nekoristno. Bog me je ob takšnih priložnostih učil, da sem veliko več kot moje napake, neuspehi. In prav ob tem sem spoznaval, da sem vreden veliko več, kot si mislim.
Podobno izkušnjo je imel tudi Simon, ki ga nekega jutra srečam na obrežju pri popravljanju mrež in razmišljanju o svojem neuspehu: vso noč je lovil ribe, ujel pa nič. Trenutek poklicnega neuspeha, ki meče temno luč na njegove ribiške sposobnosti. Čutim, da želi čim prej končati delo in oditi, ne da bi koga srečal. Toda zgodi se nepričakovano. Nekdo ga prosi za majhno uslugo, ki je zaradi prijaznosti in gostoljubja ni smel zavrniti. Morda si je mislil, kako je mogel izbrati prav moj čoln, saj je tu še drugi. Ta malenkost se zdi nepomembna, a z njo je dovolil Bogu vstopiti na mesto, kjer je doživel neuspeh. Ta čoln, ki se je vrnil prazen, zdaj gosti »vse«!
Simon je morda upal, da govor ne bo predolg. Po koncu je verjetno želel takoj oditi. Jezus pa mu ne da možnosti za to, saj mu takoj predlaga nekaj nesmiselnega: naj se vrne na kraj svojega neuspeha in ponovi lov. Zelo neugoden predlog za izkušenega ribiča: ne samo zato, ker se sredi belega dne ne lovi, ampak tudi zato, ker posluša sina tesarja, medtem ko je sam znan ribič.
Čestitam Simonu! Koliko priložnosti sem že izgubil zaradi strahu, kaj bodo ljudje rekli! Kolikokrat se ne odločim, preprosto zato, ker mislim, da tisto pač ni mogoče. Simon se odloči zaupati, tvega, da se bodo norčevali iz njega. Res ni pravi čas za ribolov, a Simon spet zajadra … Kar pomeni, da končno neha ostajati na površju stvari.
Morda pa Simonovo ravnanje niti ni tako nerazumno. Verjetno se ni šel igro na srečo. Bolj mi je blizu misel, da se je Simonovega srca nekaj dotaknilo, ko je Jezus govoril množici. Pa še: malo prej je Simon doživel Jezusa, ko je ozdravil njegovo taščo. Simon je že začel spoznavati Jezusa in se ob njem spraševati v svojih globinah.
Simonovo zaupanje dobi potrditev v izkušnji preobilnega ulova, v katerega je moral vplesti tudi drugi tam navzoč čoln. Takoj dojame, da ima ta ulov globlji pomen. Zazna povabilo k tesnejšemu odnosu z Jezusom. Medtem ko se Jezus še naprej približuje njegovemu življenju, se on odmika, počuti se nevrednega.
Ob tem še globlje spoznam, da je to moja zgodba. Pred Bogom, ki se razodeva v mojem življenju, doživljam svojo nezadostnost.
Jezus razume te strahove in povabi Simona, naj se ne boji; nato pa spet predlaga še težje razumljivo stvar: »Postanite ribiči ljudi.« To povabilo je poklicanost: Simonu ni treba nič spremeniti ali uničiti. Jezus želi okrepiti to, kar Simone že je, in ga povabi, da svojo identiteto postavi v službo Kraljestva: da postane »ribič« ljudi.
V tem stavku je zajet Jezusov »projekt«, v katerem obstaja sedanjost in obstaja prihodnost. Ko me Jezus kliče, naj mu sledim, ne želi najprej uničiti tega, kar sem, temveč me hoče le v polnosti uresničiti! In da se obljuba izpolni, moram oditi, da ne ostanem ujet: »Vse so pustili in šli za njim«. Mene je Jezus najprej klical, da naj postanem nekaj, kjer bom lahko pomagal ljudem – in razmišljal sem o zdravniškem poklicu; tam na »bregu« gimnazije, pa mi je dal »nor« predlog: če hočeš največ dobrega narediti za ljudi, postani duhovnik. Še dobro, da so mladi ljudje pripravljeni sprejeti nore ideje