OZNANILA
30. NEDELJA MED LETOM – MISIJONSKA
(24. oktober, 2021)
- V času jesenskih počitnic se bomo lahko lepo pripravili tudi na prihajajoče praznike. Tako bo v sredo zvečer v času sv. maše spovedovanje večih duhovnikov. Večje spovedovanje bo po dolgem času, zato je dobro, da vstopimo v ta milostni trenutek, ki najprej nam prinaša olajšanje in moč, hkrati pa lahko pomagamo tudi dušam v vicah. Več o odpustku je v Krmarju. Če bo pri moči, pa bo naslednjo nedeljo dopoldne spovedoval tudi oče naše župnije, gospod Jože Kastelic.
- Hvala za današnjo nabirko za Misijone, ki se odpošlje na Papeško družbo za širjenje vere v Vatikanu, ta pa pomaga misijonarjem po svetu. V župniji smo pred nekaj leti začeli spodbujati k botrstvu otrokom, ki nimajo sredstev za šolanje, ki ga je začel p. Miha Drevenšek. Projekt se preko naših misijonarjev izvaja v 12 državah in je v zadnjih letih pomagal že 9.000 otrokom. Spet bomo povabili otroke in starše prvoobhajancev, birmancev, članov ŽPS, ki skupaj z župnikom prevzamejo plačilo šolanja za 4 otroke. Če bi se želel še kdo pridružiti, se lahko obrne na Misijonsko središče (www.missio.si) ali pokliče na telefon 01 300 59 50.
DUHOVNA SPODBUDA PAPEŽA FRANČIŠKA
Prizor, o katerem smo poslušali, je zadnji, v katerem evangelist Marko pripoveduje o potujočem poslanstvu Jezusa, ki bo kmalu zatem vstopil v Jeruzalem, da bo umrl in vstal. Bartimaj je tako zadnji, ki sledi Jezusu po poti: iz berača ob poti v Jeriho postane učenec, ki gre skupaj z drugimi v Jeruzalem. Tudi mi smo hodili skupaj, »opravili smo sinodo« in zdaj ta evangelij zapečati tri temeljne korake za pot vere.
Predvsem poglejmo Bartimaja: njegovo ime pomeni »Timajev sin«. In besedilo to natančno razloži: »Timajev sin, Bartimaj« (Mr 10,46). Medtem ko evangelij to poudari, pa pojavi paradoks: oče je odsoten. Bartimaj leži sam ob poti, izven doma in brez očeta: ni ljubljen, ampak zapuščen. Slep je in nima nikogar, ki bi ga poslušal. Jezus prisluhne njegovemu vpitju. In ko ga sreča, mu dovoli govoriti. Ni bilo težko ugotoviti, kaj bo prosil Bartimaj: očitno je, da kdor je slep, želi videti ali ponovno videti. Vendar pa se Jezusu ne mudi, vzame si čas za poslušanje. To je prvi korak, ki je v pomoč na poti vere: poslušati. Gre za apostolat ušesa: poslušati, prej kot govoriti.
Nasprotno, so mnogi izmed tistih, ki so bili z Jezusom, pretili Bartimaju, naj umolkne (prim. v. 48). Za te učence je bil tisti, ki je potreben pomoči, nadloga na poti, nekaj, kar ni bilo predvideno na programu. Raje so imeli svoje čase kot Učiteljeve, svoje besede kot pa da bi poslušali druge: sledili so Jezusu, vendar pa so imeli v mislih svoje načrte. To je nevarnost, katere se je treba vedno varovati. Za Jezusa pa krik tistega, ki prosi pomoč, ni nadlega, ki ovira pot, ampak življenjsko vprašanje. Kako pomembno je za nas, da prisluhnemo življenju!
Otroci nebeškega Očeta poslušajo brate: ne nekoristnih govoric, ampak potrebe bližnjega. Poslušati z ljubeznijo, s potrpežljivostjo, kakor Bog dela z nami, z našimi molitvami, ki se pogosto ponavljajo. Bog se nikoli ne naveliča, vedno se veseli, ko ga iščemo. Prosimo tudi mi za milost srca, ki bo voljno za poslušanje.
Poslušanju sledi naslednji korak pri spremljanju poti vere: postati bližnji. Glejmo Jezusa, ki ne delegira nekoga iz »precejšnje množice«, ki mu je sledila, ampak osebno sreča Bartimaja. Reče mu: »Kaj hočeš, da ti storim?« (v. 51). Kaj hočeš: Jezus se poistoveti z Bartimajem, ne zanemarja njegovih pričakovanj; da storim: storiti, ne samo govoriti; zate: ne glede na vnaprej določene ideje za kogarkoli, ampak zate, v tvoji situaciji. Tako dela Bog, vključi se v prvi osebi, s posebno ljubeznijo do vsakega posameznika. Preko njegovega načina delovanja se že preda njegovo sporočilo: tako vera klije v življenju.
Vera gre skozi življenje v življenju. Ko se vera osredotoči zgolj na doktrinalne izraze, tvega, da bi govorila le glavi, ne da bi se dotaknila srca. In ko se osredotoči le na delovanje, tvega, da bi postala moralizem ter se omejila zgolj na socialo. Vera pa je življenje: pomeni živeti ljubezen Boga, ki je spremenil naše bivanje; ne moremo biti doktrinarji ali aktivisti; poklicani smo, da bi nadaljevali z Božjim delom na Božji način, tako, da smo blizu: priviti k Njemu, v občestvu med nami, blizu bratom. Bližina: to je skrivnost za to, da bi prenesli srce vere in ne kakšnega drugotnega vidika.
Postati bližnji pomeni prinašati novost Boga v življenje brata, je protistrup za skušnjavo že pripravljenih receptov. Vprašajmo se, če smo kristjani, ki smo zmožni postajati bližnji, izstopati iz svojih krogov, da bi objeli tiste, ki »niso izmed nas« in jih Bog goreče išče. Vedno obstaja skušnjava, ki se velikokrat pojavi v Svetem pismu: umiti si roke. To stori množica v današnjem evangeliju, to je storil Kajn z Abelom, je to, kar bo Pilat storil z Jezusom: umiti si roke. Mi pa želimo posnemati Jezusa in si kakor on umazati roke.
On, pot (prim. Jn 14,6), se je za Bartimaja dolgo ustavil ob poti. On, luč sveta (prim. Jn 9,5), se je sklonil nad slepega. Spoznajmo, da si je Gospod umazal roke za vsakega izmed nas; glejmo križ in ponovno izhajamo od tam, iz spomina na to, da je Bog postal moj bližnji v grehu in smrti. Postal je moj bližnji: vse se začne tam. In ko zaradi njegove ljubezni tudi mi postajamo bližnji za druge, postajamo prinašalci novega življenja: ne učitelji vseh, ne strokovnjaki za sveto, ampak priče ljubezni, ki rešuje.
Pričevati je tretji korak. Poglejmo učence, ki pokličejo Bartimaja: ne gredo k njemu, ki je beračil, z drobižem, ki bi ga zadovoljil, ali da bi mu delili nasvete; gredo v Jezusovem imenu. Namenijo mu le tri besede, vse tri Jezusove: »Bodi pogumen! Vstani! Kliče te!« (v. 49). Le Jezus v nadaljevanju evangelija reče pogum!, saj le on obuja srce. Le Jezus v evangeliju reče vstani, da bi ozdravil duha in telo. Le Jezus kliče, tako, da spreminja življenje tistega, ki mu sledi; tako, da ponovno postavi na noge tistega, ki je na tleh, prinašajoč luč Boga v temine življenja. Mnogi sinovi, mnogi mladi kakor Bartimaj iščejo luč v življenju. Iščejo pravo ljubezen. In kakor Bartimaj, kljub veliki množici, kličejo le Jezusa; tako tudi oni kličejo življenje, vendar pa pogosto najdejo le lažne obljube in redke, ki se resnično zanimajo zanje.
Ni krščansko čakati, da bi bratje, ki iščejo, potrkali na naša vrata; morali bomo iti k njim, pri čemer pa ne prinašamo samih sebe, ampak Jezusa. On nas pošilja, kakor tiste učence, da bi spodbujali in ponovno dvigovali v njegovem imenu. Pošilja nas, da bi vsakomur rekli: »Bog te prosi, da bi mu dopustil, da te On ljubi.« Kolikokrat pa smo namesto tega osvobajajočega sporočila zveličanja v Cerkvi prinašali sebe, svoje »recepte«, svoje »etikete«! Kolikokrat smo, namesto da bi naredili za svoje Gospodove besede, predstavljali kot njegovo besedo svoje ideje! Kolikokrat ljudje čutijo bolj težo naših ustanov kot pa Jezusovo prijateljsko prisotnost! Tedaj nas imajo za nevladno organizacijo, za neko poldržavno ustanovo in ne za skupnost rešenih, ki živijo Gospodovo veselje. Poslušati, postati bližnji, pričevati. Pot vere v evangeliju se konča na lep in presenetljiv način, z Jezusom, ki reče: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (v. 52). In vendar Bartimaj ni izpovedal vere, ni opravil nobenega dela; prosil je samo usmiljenja. Čutiti, da potrebujemo zveličanje, je začetek vere. Je neposredna pot, da bi srečali Jezusa. Vera, ki je rešila Bartimaja, ni bila v njegovih jasnih idejah o Bogu, ampak v tem, da ga je iskal, da ga je želel srečati. Vera je vprašanje srečanja, ne teorije. V srečanju Jezus pride mimo, v srečanju utripa srce Cerkve. Ne bodo torej