OZNANILA
- Ob 14. bo v cerkvi pobožnost križevega pota.
- Jutri, v ponedeljek, je srečanje biblične skupine.
- V torek je zadnji dan devetdnevnice pred praznikom sv. Jožefa. Sv. maša, ki bo tudi za Jožeta Keka, 7. dan, bo v cerkvi.
- Na praznik našega zavetnika bo sv. maša ob 18.30. Pri njej se bomo spomnili tudi pok. župnika Jožeta.
- S praznikom sv. Jožefa se začne tudi TEDEN DRUŽINE. Lepo vabljeni k večernim mašam, kjer bodo dnevne spodbude za dobro zakonsko in družinsko življenje.
- Takoj po sv. maši bo srečanje za birmance, starše in botre s strokovnjakinjo za zadeve povezane s sv. birmo dr. Polono Vesel Mušič v cerkvi.
- V petek je ob 17.00 priprava na sv. krst, ki bo danes teden ob 10. uri.
- V petek bo sv. maša že ob 18. uri, ker bo ob 19.00 začetek delavnic za birmance Inštituta Integrum.
- V soboto je srečanje mlajše zakonske skupine.
- Danes teden, na 3. postno nedeljo, bomo imeli župnijski križev pot na Čatežu ob Savi. Dobre pol ure vožnje po avtocesti je, saj je cerkev, tako kot v Ivančni Gorici ob avtocesti. Ob 15.15 se zberemo v cerkvi sv. Jurija. Potem pa se bomo povzpeli do cerkvice sv. Vida. Postaje križevega pota so narejene z motorno žago, ki jih je naredil Vlado Cencel, ki je prva leta svojega življenja preživel prav na Čatežu, potem je nekaj let živel tudi v Ivančni Gorici in sedaj vodi festival kiparjenja z žago na Gradišču. Na vrhu hriba je razgledna ploščad. Vrnili se bomo po položnejši strani in se ustavili na mojem rodnem domu, kjer živijo sestre Corpus Christi in se malo okrepčali za vrnitev. Tisti, ki bi se peljali z avtobusom, se vpišite na list pred kioskom. To bo tudi križev pot za birmance in njihove družine ter zaključno srečanje članov Slomškovega bralnega priznanja. Odhod avtobusa iz pred cerkve v Ivančni bo ob 14.15.
- Hvala za današnjo nabirko 3. nedelje. Vedno lahko darujete tudi na TRRR župnije, ki je objavljen na spletni župnijski strani.
Marjan Turnšek
2. POSTNA NEDELJA (C): Lk 9,28-36; 1 Mz 15,5–12.17-18; Ps 27; Flp 3,17 – 4,1
“Učenik, dobro je, da smo tukaj. Naredimo tri šotore. … Iz oblaka se je zaslišal glas: ‘Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!'” (Lk 9,33.35)
Sveto leto me kot romarja upanja postavlja pred izbiro: v katero smer želim v življenju romati. Bom ostal v stari smeri ali jo bom kaj spremenil!? Občutek imam, da je vedno bolj razširjena težnja po odlašanju z življenjsko pomembnimi odločitvami: npr. za sklenitev zakramenta svetega zakona, za ureditev raznih odnosov, za spremembe slabih navad, razvad, ali za pomoč bližnjim v potrebi …
Obstaja tveganje, da obotavljanje postane redni način delovanja … Končno, na ta način se odrečem življenju. Še resnejša pa je situacija, v kateri moje odlašanje z odločitvami prinese usodne posledice tudi v življenja drugih.
Pri Jezusu v današnjem odlomku pa opazim vztrajnost, s katero sledi svojemu cilju in začne uresničevati pot odrešenja, ki jo je prevzel nase. Dogodek spremenjenja je uvod v začetek poti, po kateri se Jezus odločno odpravi proti Jeruzalemu (Lk 9,51).
Iz izkušenj dobro vem, da me življenje prej ali slej prisili, da se odločitev ponovno zavem in se utrdim na izbrani poti. In sveto leto je zelo primerna priložnost za to. Začetno odločitev moram spet soočiti s sedanjo resničnostjo in se zanjo ponovno odločiti. To je čas v mojem življenju, ko se lahko ozrem nazaj, pregledam pot, ki sem jo nekoč ubral, in se odločim, ali se bom vrnil po sledi svojih korakov ali nadaljeval proti cilju, ki sem ga odgovorno izbral.
Tudi Jezus je na nek način sredi poti. In na gori ponovno sliši glas Očeta, ki tako kot v trenutku krsta, ko je prejel poslanstvo, še naprej obnavlja svoje zaupanje vanj: »Ta je moj Sin, Izvoljenec; njega poslušajte!« (Lk 9,35 in prim. 3,22).
Ključ do razumevanja tega besedila je nasprotje med odhodom in zaostavitvijo, med odhodom in zaprtjem v šotor. Jezus niti ne pomisli, da bi ostal v šotoru, govori o svojem odhodu v Jeruzalem. Odločitev namreč pomeni izstopiti iz svojih strahov, iz svojih varnosti, iz samega sebe, da bi se srečal z resnično potrebo časa. Peter pa namesto tega ponudi, da bi postavil šotore, ki so podoba tega, kar varuje in zadržuje. Pravzaprav se lahko zgodi, da vse življenje živim v »šotoru«, morda udobno, vendar v pasti. Sveto leto ima namen, izbezati me iz »šotora«.
Peter želi ujeti svojo novo izkušnjo Boga v »šotor«; jo ujeti v nepremičnost »fotografije«. Toda srečanje s Kristusom naredi vsak »šotor« nepotreben in nemogoč. Izkušnja Kristusa je živa, vedno nova, ne pusti se ujeti ali na kakršen koli način fosilizirati. Na koncu tega videnja ostane samo Jezus. V njem lahko vsak človek najde kraj srečanja z Bogom. Prav to je bila izkušnja, ki so jo imeli učenci: Jezus je spremenil podobo (trans-figura-re), dovolil je, da ga vidijo onkraj človeške podobe, ki hkrati razkriva in skriva Božje obličje.
Čas preverjanja temeljnih odločitev v svetem letu ni brez zamegljenosti in negotovosti. Če je res, da oblak nekaj zakriva, pa tudi odkrijem, da je iz njega mogoče slišati glas Očeta, ki daje gotovost in potrjuje.
Tudi jaz, kot verjetno tudi vsak izmed vas, doživljam kdaj negotovost in iščem varnost in stabilnost. Doživljam zamegljenost »oblaka«, ki me takrat obdaja, a v luči odlomka Jezusove spremenitve na gori lahko vsak tak trenutek postane kraj spremenjenja, v katerem mi Bog pokaže svoje pravo obličje. Svetloba, ki izžareva iz Jezusovega preobraženega obliča, mi bo omogočila, da prepoznam pravo pot naprej. Da, tudi temu služi redno sveto leto.