OZNANILA
- V torek je praznik apostolov Petra in Pavla. Ta dan bo tudi mašniško posvečenje letošnjih sedmih novomašnikov. Njihovo predstavitev in še veliko dobrega branja je v posebni novomašni dvojni številki. Lahko jo dobite v kiosku.
- V sredo bo ob 18. uri v Stični pogreb Cirila Lavriča iz spodnje Drage. Tam bo ležal na dan pogreba od 11. ure naprej.
- Petek je prvi v mesecu. Dopoldne bo obisk bolnih na domu, zvečer pa lepo vabljeni k bogoslužju, kjer nas bo zbiralo Jezusovo srce.
- Danes teden, ko obhajamo tudi nedeljo Slovencev po svetu bo, bo ob 8. uri običajna nedeljska sv. maša. Ob 10. uri pa bo slovesno bogoslužje za domovino daroval nadškof Stanislav Zore. Po sv. maši bo blagoslov spomenika in nove, stalno izobešene zastave R. Slovenije, ki bosta v preurejenem dvorišču naše cerkve stalen spomin na prelomne dogodke iz pred 30 let, ko smo postali samostojna država. Pričakujemo tudi predsednika vlade, g. Janeza Janšo, obrambnega mnistra, Mateja Tonina, predstavnike slovenske vojske in veterane vojne za Slovenijo ter mnoge druge goste. Pred nami so še finalna dela ureditve prostora in priprava te velike slovesnosti, ki je tudi priznanje in potrditev naše župnije, ki je ravno pred 30. leti začela z gradnjo naše cerkve.
DUHOVNA SPODBUDA
Anja Kastelic
Prostor, kjer se današnji človek čuti najbolj ogroženega, je prav občestvo. Tam, kjer naj bi se dajalo, da bi lahko vsi prejemali. Tega pa zagotovo ne more človek, ki še ni izkusil dotika Gospoda, v katerem se zaključi vsakršno krvavenje – izgubljanje življenja in vsakršno nemočno mrtvo ležanje takrat, ko bi moralo življenje doživljati vrhunec.
Samo od Boga dotaknjen človek pa ve, da je v resnici v vsem nadvse bogat – v veri, v besedi in spoznanju, v vsaki gorečnosti in ljubezni, ki je je deležen, zato se lahko izkaže tudi v radodarnosti! Kot tisti torej, ki upa dajati.
Občestvo med nami je tako možno samo med novimi ljudmi, ki so se prepoznali obiskane, dotaknjene, objete, ljubljene, odrešene!
Kolikokrat pa se vsi skupaj zataknemo na točki, ki jo predstavljata lika krvaveče žene, ki že dvanajst let izgublja svoje življenje in deklice, ki umre ravno v dvanajstem letu, času, ko naj bi po hebrejski kulturi prešla v ženskost.
Krvaveča žena je nesposobna življenja občestva, ne samo zato, ker je v takratnem času krvaveča žena veljala za nečisto in zato izločeno iz duhovnega in socialnega življenja, temveč tudi zato, ker je zanjo drugi pomenil tržnico. Pri drugem je namreč iskala svojo vrednost, pri drugem je iskala tolažbo za svojo bolečino, pred drugim je bila pripravljena prodati vse svoje premoženje in vse, kar je bilo najlepšega v njej, da bi le dobila neko mesto. Kolikokrat so danes ljudje pripravljeni prodati svoje telo, svoje vrednote, svojo kulturo in resnico zato, da bi dobili en sam droben pogled in mesto v družbi! Kolikokrat smo pripravljeni prodati sebe, da bi dobili drobno priznanje!
Dvanajstletna deklica, ki je na prehodu v ženskost, ne zmore tega prehoda. Ne gre. Nekaj jo zadržuje, nekdo jo zadržuje. Njen oče ni bil kdorkoli, bil je predstojnik shodnice, ki je poznal postavo in se je je držal. On je učil druge in tako bil tisti, ki je vajen držati stvari v rokah. Toda hčerka mu je pobegnila, hčerka mu je ušla iz rok in umrla. Ker ni prenesla zadušljivosti prijema, ker ni prenesla posesivnosti, ker ni prenesla postave, v kateri ni življenja!
Koliko mladih danes odhaja in umira, ker ne najdejo življenja v naših občestvih, ampak le mrtvo postavo. Koliko mladih umira in ostaja nezrelih, ker doma ne najdejo blagoslova in staršev, ki bi izpustili. Jair je moral boleče spoznati, da postava ni dovolj, da njegovo očetovstvo ni dovolj, zato mora otroka vrniti Gospodu! Potrebno je bilo dovoliti dotik Življenja, ki se ga ne da ujeti in ne da nadzirati. Šele ko je to zmogel, je deklica vstala in hodila, kar pomeni, da je postala odrasla žena in odšla v svet!
Šele ko je krvaveča žena upala verjeti temu, kar je slišala o Jezusu in v veri pristopila ter dovolila dotik, ki je bil drugačen od dotikov ostalih, ki so se gnetli za Jezusom, je prenehala krvaveti in postala sposobna življenja! Ker je storila nujne prehode:
1) Od “odrešenikov” k Odrešeniku
Žena je pomoč dolgo let iskala pri zdravnikih, pri človeški modrosti, ki človeku sicer pomaga razumeti in poimenovati situacijo, ne more je pa odrešiti. Potreben je namreč Odrešenik.
2) Iz pritiskanja v dotik vere
Iz množice, ki je pritiskala nanj, ker je želela odrešenika po svoji podobi, se žena v srcu odloči za dotik vere. Dotik majhnosti, v katerem je ona potrebna in kjer Gospod lahko deluje. Prešla je iz glasne in hrupne množice, ki je Gospoda želela uporabiti, v tiho in komaj opazno vero, ki je iskala Odnos in rešitev.
3) Iz žene v hčer in mater
Iz žene, ki je krvavela, torej izgubila svojo identiteto, vrednost in mesto, v spoznanje, da je ponovno najdena in ljubljena hči, ki se ji nič več ni potrebno priplaziti v odnos od zadaj, temveč lahko vanj vstopi enakovredno, kot ljubljena hči ter nato odide v svet kot mati, pripravljena, da se daruje, da živi občestvo, ker ve, da je bila izgubljena in je najdena, mrtva in je oživela, krvaveča in sedaj polna.
Naj bodo ti dnevi in ta močna Beseda tudi za nas spodbuda, da se poiščemo v množici, ki samo pritiska ter prestopimo med tiste, ki se Kristusu približajo s tiho, neopazno in upajočo vero, ki edina lahko prejme Milosti!