OZNANILA
- V ponedeljek je biblična skupina.
- Svete maše med tednom so sedaj ob 19. uri.
- V sredo je po sv. maši POGOVORNI VEČER. Kljub želji vseh nas, da iztek svojega življenja neodvisni dočakamo doma, v krogu najbližjih, je veliko bolj verjetno, da bomo prej ali slej spoznali, da mi ali naši svojci ne zmoremo bremena staranja, bolezni in umiranja. Kako se soočati s temi dejstvi, bodisi da gre za nas ali naše najdražje, kako premagati predsodke in kako se sprijazniti z resničnostjo, se bomo pogovarjali z gostjami Marto Gašparovič, Damjano Kek ter Karlo Rener. Iskreno vabljeni!
- V četrtek bo POSTNI VEČER ZA MLADE z gostom br. Jožkom Smukavcem, ki bo z nami že pri sv. maši. Srečanje ob 19.30 bo za vse mlade v župniji. Kapucinski pater bo na njemu lasten izviren in duhovit način mlade povabil na obnovo poti za Jezusom: Verjamem Vate! Vabljeni srednješolci, študentje, mladi in tisti, ki ste že zaposleni.
- V petek, ki je prvi v mesecu, bo po sv. maši ADORACIJA, ki jo bodo oblikovali skavti, K čašenju pa lepo vabljeni vsi, saj gre za slavilno in hkrati premišljevalno srečanje z Jezusom. Tokrat bomo še posebej zazrti v njegov križ – znamenje naše rešitve.
- Konec tedna je idealen čas za nabiranje bršljana za veliko župnijsko butaro, ki se bo nato izdelovala naslednji torek.
- Danes teden je tiha nedelja.
- Bralci:
Z ozirom na stanje, ko je bralcev vse manj, skušamo danes to službo osvežiti. Po sv. maši bomo na kratko ponovili, kako naj bi služba kar najbolje potekala. Vas pa lepo vabim, da se v preddverju vpišete v seznam bralcev tisti, ki tam še niste in tisti, ki ste bili bralci pred leti, pa ste službo opustili. Način obveščanja boste sami izbrali: ali po telefonu (tudi SMS) ali preko elektronske pošte oz. drugega kanala. Po zadnjem sistemu razporejanja bralcev se začenja dogajati, da se zavzeti in zvesti bralci pravočasno vpisujejo v spletni seznam ali to sporočijo po telefonu. Pohvalno! Senčna stran pa je, da postaja ta nabor bralcev vse manjši in še to so predvsem ženske. Nastaja paradoks: več svobode in pričakovane samoiniciative ustvarja lažen vtis, da se kdo sili. Služba časti in odgovornosti je to, ker se posreduje beseda Boga, zato pa bi morala biti tudi služba veselja in hvaležnosti.
Marjan Turnšek
trodsnpSoe9h7m953tu60c1 274itt500h86au51um1t571510iih1m0l9tc ·
4. POSTNA NEDELJA (C): Lk 15,1-3.11-32; Joz 5,9.10-12; Ps 34; 2 Kor 5,17-21
“Oče, daj mi delež imetja, ki mi pripada! … Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. … Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.” (Lk 15,12.19.31)
Sem izgubljen ali ne? To je zdaj vprašanje, bi zapisal Shakespeare. Izgubim se, ko nisem tam, kjer bi moral biti, kot omenja evangelij glede ovce malo pred današnjim odlomkom (s čredo in pastirjem namreč). Lahko »obstanem«, ker sem utrujen, ali ker se zamotim z poželeno »hrano«, življenje pa »odteče naprej« – in priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Izgubljen sem lahko, ker so me sopotniki »izgubili«, kot v evangeliju na drugem mestu drahma, ki jo izgubi žena. Kdaj sem izkusil izgubljenost tudi zato, ker sem se sam odločil zapustiti kakšen odnos ali, še huje, ostati v razmerju, čeprav je bilo moje srce drugje. Kot »ovca« lahko blejam, da bi pritegnil pozornost; kot »kovanec« moram čakati, da me kdo najde; kot izgubljen v odnosu, se lahko odločim, da se vrnem. A najhujši »primer« se mi zgodi, ko se niti ne zavedam, da sem izgubljen. Takrat v svojem prav vztrajam v izgubljenosti.
Razveseljuje pa me novica evangelija, da ne glede, kako sem izgubljen, vedno obstaja nekdo, ki me išče: pastir, žena, oče … Predvsem pa Bog nikoli ne preneha iskati izgubljenih.
Ko sem »najmlajši sin« sem podoben muhastemu otroku. Vidim samo sebe; svoje potrebe in zahteve. Včasih sem v odnosih prav tak. Druge lahko s tem pahnem v neke vrste smrt: oče je med njima razdelil imetje, to pomeni, da se je sam razdedinil, simbolno umrl, da bi sinu dal svobodo. A kot tak se prej ali slej soočim z lakoto po ljubezni in to spoznam še posebej, ko se znajdem sam in zapuščen. Sledi obžalovanje in prošnja za naklonjenost prvega, ki mi pride naproti. Neokusni »rožiči« mi postanejo okusna hrana, da bi se lahko na nek način nahranil, a tudi teh ni dovolj. Ob tem gojim prepričanje, da sem lahko v razmerjih le še kot suženj. Doživljam se, kot da si ne zaslužim ljubezni, in mislim, da me nihče ni pripravljen resnično ljubiti zastonj: »vzemi me za enega od svojih hlapcev«.
Tega napačnega prepričanja me lahko reši le oseba, ki me resnično ljubi. Velikokrat se zgodi, da živim svoje odnose v logiki služabnik-gospodar; a zdaj že vem, da ni nujno, da je tako.
»Oče ga vidi od daleč«: verjetno ga ni nikoli nehal čakati. Teče mu naproti in ga ne preverja, ampak naredi konkretne geste, da bi obnovila odnos, ki je bil prekinjen.
Da mu obleko, pokrije njegovo goloto, tako kot je Bog na začetku stvarjenja storil z Adamom in Evo; to je znamenje dostojanstva, ki ga nikoli ne morem izgubiti, ne glede na napake. Natakne mu prstan, pečatnik. To je znak obnovljenega zaupanja, ker je to edini način, da se odnos začne znova. Na noge mu da čevlje, ker je v obnovljenem odnosu spet svobodna oseba. Samo sužnji so bili bosi. Toda odnos je resničen, če se drugi lahko počuti svobodnega, ne kot suženj. Oče organizira pogostitev, da bi proslavil življenje tistega, ki se mu je vrnil; kajti ko ljubiš človeka, je edina stvar, ki je pomembna, da ga lahko spet najdeš!
Težji primer je starejši sin, ki je izgubljen, vendar se tega ne zaveda. On je sin, ki je ostal v razmerju, vendar ima svoje srce drugje. Je kot »posvojen otrok«: da bi si zaslužil očetovo spoštovanje, se čuti primoranega ostati, toda globoko v sebi bi tudi on rad odšel. Prav zaradi tega v njem raste jeza. Jeza se kopiči do trenutka, ko eksplodira. Tudi mene jeza zaslepi in prepreči, da bi videl, kako stvari stojijo v resnici. To je mogoče razumeti iz »nikoli«, ki ga vztrajno ponavlja, čeprav je objektivna resničnost drugačna. Starejši sin me spominja tudi na najstnika v meni, ki se hoče »hrani« s konflikti. Primerja se z drugimi in čuti, da vedno prejme najmanj. Zato se tudi on ne čuti ljubljenega, kot bi si želel.
A oče gre tudi k njemu ven, mu ne očita, niti ne banalizira njegovih občutkov, preprosto mu izrazi svojo ljubezen in ga prosi, naj se vrne v odnos ne samo z njim, ampak tudi z bratom, na nov, bolj zavesten in zastonjski način.
Prilika nima sklepa. Ostaja odprta, kakor vrata Očetove hiše. Vsak od nas je poklican, da se odloči.
Sveto leto in postni čas sta izredno lepa priložnost, da razmislim, koliko se zavedam, da sem včasih bil izgubljen v življenju ali morda, da sem celo v tem trenutku. Katere vrste »izgubljenosti« se mi največkrat dogajajo in kako mi Bog in ljudje prihajajo naproti, da jih presežem. Verjetno se mi katere pogosteje dogajajo tudi zaradi časnih posledic grehov, ki mi ostajajo tudi po obhajanju zakramenta pokore in sprave, ter si jih lahko pomagam bolj uspešno odpravljati tudi s pridobivanjem odpustkov, ki so prav temu namenjeni in so nam v svetem letu še posebej na široko ponujeni.