oznanila
- Jutri je ob 19.30 srečanje Biblične skupine.
- V četrtek je ob 15. uri pogrebna sv. maša in pogreb Marjana Ostanka z Vrhpolja.
- V četrtek je ob 19.30 srečanje za starše, katerih otroci obiskujejo prve tri razrede kateheze.
- Na prvi petek bo zadnja adoracija v tem koledarskem letu. Dogodek, ki je lahko ključen za naše prijateljstvo z Jezusom. Od 19.30 naprej bo v cerkvi na poseben način z nami. Naše družine pa bodo poskrbele, da se bomo z našim Gospodom, ki živi, lahko počutili kar se da domače. Vsekakor je to v naši župniji dogodek tega tedna.
- V soboto je ob 9 uri srečanje skupine Sožitje.
- Danes teden je zahvalna nedelja. V petek čez dan ali v soboto zjutraj lahko prinesete svoj simbolni dar, ki ga bomo položili pod oltar. Že v naprej pa hvala, za ozimnico za župnijsko shrambo ali kakršno koli drugo dobroto. Župniki živimo iz vaših darov, v vseh ozirih. Zato vam bog povrni.
- Danes teden bo ob 9. uri srečanje bralcev Slomškovega bralnega priznanja. Po deseti maši pa bo kratko srečanje vseh, ki bi želeli sodelovati pri letošnjem koledovaju. Srečanje bo trajalo 10 min. Izvedeli boste več o pripravah na koledovanje. Lepo vabljeni tudi novi.
Marjan Turnšek
SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH: Mt 25,31–46; Iz 25,6–10; Ps 26; Rim 8,14–23 (druga sveta maša)
“Za vselej bo uničil smrt. Gospod bo obrisal solze z vseh obrazov.” (Iz 25,8)
“Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” (Mt 25,40)
Prazni stol, ime, ki ga več ne izgovarjamo, pogled, ki se več ne sreča z našim … to so vezi, ki se pretrgajo. Rezi, ki jih spremljajo solze. Trenutki, ki si jih ne želimo doživeti. Pa vendar vemo že od začetka, da bo prišel konec.
Ko živimo pomemben in globok odnos, si želimo, da se nikoli ne bi končal. Čudno, a redko se ustavimo in pomislimo, da bo ta zemeljska vez nekoč minila. Morda bi, če bi se te neizogibne resničnosti pogosteje zavedali, odnose živeli drugače.
Narejeni smo iz »mesa«, ki se pokvari. Prej ali slej končamo. Smo krhki in minljivi. To ni tragedija ali sramota, temveč povabilo: življenje kliče po skrbi. Če smo taki, pomeni, da moramo skrbeti zase in za druge. Če odnosi niso večni, pomeni, da jih moramo negovati, dokler trajajo. Tistega, kar mine, ne moremo jemati za samoumevno – je nekaj dragocenega, kar želimo ohraniti, dokler je z nami. A vendar ne gledamo vedno na življenje kot na dar, ki ni samoumeven.
Verjetno svoje smrti nikoli ne bomo zares izkusili – bolj kot to vidimo smrt drugih; in že to prinaša bolečino in zmedenost. A res je tudi, da se v mnogih trenutkih počutimo, kot bi umirali – skoraj kot napoved tistega zadnjega trenutka. Umiramo, ko nas kdo prizadene, umiramo, ko nas je strah, da ne bomo zmogli, umiramo, ko je osamljenost naša edina družba. Pa vendar smo preživeli – te smrti smo premagali. Da, smrt nikoli ni zadnja beseda!
Smrt – pa tudi tiste male, vsakdanje smrti, ki jih doživljamo v življenju – so le vrata. Zdelo se nam je, da bomo umrli, pa je življenje šlo naprej. Tako bo tudi naša smrt vrata, ki se odprejo v skrivnost, ki jo poznamo le po veri. S krstom se je v nas začelo večno življenje, ki mora nujno iti skozi razpad našega umrljivega telesa iz trohnečega mesa.
Gospod dobro pozna bolečino tega prehoda, bolečino razvezanih vezi. Zato nam je obljubil, da bo obrisal vsako solzo in pripravil praznik, kjer se bomo spet srečali (Iz 25,6.)
Ko se postavim pred svojo smrt, se bolj jasno zavem, kaj delam s svojim življenjem. Vsi smo ranljivi in minljivi, lahko smo ranjeni in uničeni. Kakovost našega življenja je torej odvisna od odločitve: kaj želim storiti z ranljivostjo svojega brata, ki stoji pred menoj? Lahko jo izkoristim, jo prezrem – ali pa zanjo poskrbim! In prvi brat, ki potrebuje skrb, sem vedno jaz sam.
Skrb, ki jo odnosi zahtevajo od mene, je skrb v vsakdanjih dejanjih – prav o tem govori evangelij po Mateju (Mt 25,31–46): gre za to, da se ozrem okoli sebe in vidim, kaj je potrebno. Kaj potrebuje tisti, ki je ob meni?
Ko je Caravaggio slikal Sedem del usmiljenja, je doda še eno več kot evangelij po Mateju: naslika tudi pokopavanje mrtvih, ker je bila v 17. stoletju, v času kuge v Neaplju, prav to največja potreba. Za našo domovino je ta potreba še vedno aktualna. Še veliko imamo nepokopanih – tudi mi na Stranicah.
Smrt je svetloba, ki z obzorja osvetljuje življenje, in me spominja, da moram skrbeti za najmanjšega – in da je včasih tisti najmanjši, za katerega moram poskrbeti, prav jaz sam.
Kolikor nisem poskrbel za moje in naše rajne za časa njihovega življenja lahko nadoknadim tudi zdaj. Na to me spominja današnji praznik spomina na vse verne rajne. Zanje lahko molim in darujem odpustke. Naj ne bom len pri tem; ne bodite leni pri tem!