OZNANILA
- V tem tednu goduje apostol Tomaž. Njegov god je v četrtek, v nedeljo ob 10. uri pa bo na podružnici v spodnji Dragi žegnanjska slovesnost, saj je tamkajšnja častitljiva cerkev posvečena sv. Tomažu. Na žegnanje prav lepo vabljeni, saj podružnici zares zaživita prav na ta dan.
- Petek je prvi v mesecu in obisk bolnikov na domovih.
- V soboto pa je pranik Cirila in Metoda, sozavetnika Evrope.
- V soboto je sv. maša tudi za Antonijo Grubiša.
- V preddverju lahko kupite praznično dvojno števiko Družine, ki med drugim predstavi tudi naša letošnja novomašnika in številne jubilante v duhovništvu.
Marjan Turnšek
PRAZNIK SVETIH APOSTOLOV PETRA IN PAVLA: Mt 16,13–19; Apd 12,1–11; Ps 34; 2 Tim 4,6–8.17–18;
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)
Vlito božansko krepost upanja, ki si jo v letošnjem rednem svetem letu želimo osvežiti, odkrivam že v začetkih Cerkve, ki jo predstavljata današnja svetnika Peter in Pavel. Ker sta upala, da Gospod ne bo pozabil svojih obljub in zagotovil, da bo deloval z njima in Cerkvijo, sta zmogla vse začetne korake Cerkve, čeprav sta se kdaj znašla v brezizhodnih situacijah. V moči kreposti upanja zmoremo tudi danes kot Cerkev sprejemati odločitve, po katerih bo Kristus mogel izpolniti obljube in zagotovila tudi v našem času.
Slovesni praznik svetih apostolov Petra in Pavla, ki sta kot nosilna stebra postavljena v same temelje Cerkve, me odpira v vesoljnost Kristusove Cerkve. Živo se zavem pomena apostolskega nasledstva tudi za naše škofije. Po zakramentu svetega reda se tudi v Cerkvi na Slovenskem uresničuje apostolsko nasledstvo, ki nas povezuje s sedanjim papežem Leonom XIV. in z zborom škofov, preko njih pa z današnjima svetnikoma in seveda s Kristusom.
Današnji evangeljski odlomek poroča o samih začetkih Cerkve. Tudi naša župnijska občestva imajo začetek v skupnosti, ki si jo je zbral Kristus in jo sam oblikoval. Evangelij podobno kot prejšnjo nedeljo poroča o enem izmed temeljnih dogodkov tega oblikovanja; le da tokrat tako, kot je zaznal Matej. Jezus učence vpraša, kaj ljudje pravijo o njem; a ga v resnici niso zanimali že znani odgovori. Bolj ga je zanimalo, kaj pravijo učenci, zato jih je direktno vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15) To je temeljno in odločilno vprašanje celotnega evangelija in pravzaprav celotne zgodovine Cerkve in sveta; torej tudi naših župnij in tudi mene osebno. Peter je odgovoril z izpovedjo vere – vera kot izpoved osebnega odnosa je namreč edini odgovor na to vprašanje. Ko Peter izpove: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16), mu Jezus odkrije, kdo je Peter zanj: »Ti si Peter – Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18).
V tem dogodku in odnosih, ki so opisani v njem, so tudi naši temelji. Ko Peter kot prvi človek izpove vero v Kristusa, sledi Jezusovo »preustvarjanje«: Petra usposobi za vlogo, ki je v svoji moči ne zmore opraviti sam. Enako je Kristus storil tudi z novim papežem ob njegovi nedavni izvolitvi. Podobno se je zgodilo sv. Pavlu. Gospod mu je pomagal in mu po dogodku pred Damaskom dal moč, da se je po njem lahko oznanjevanje dopolnjevalo in so ga slišali vsi narodi (2 Tim 4,17). V tej njuni veri je zakoreninjeno tudi njuno upanje, da bosta mogla izpolniti svojo nalogo, čeprav njen cilj presega njune človeške moči. In prav to je bistvena značilnost kreposti upanja, v kateri se želimo v tem svetem letu še posebej utrditi kot udje Kristusovega skrivnostnega telesa.
Ko škofje posvečujejo novomašnike, se dogaja ista resničnost, isti stvariteljski dialog med Bogom in posvečenci sredi občestva škofije. Mašniško posvečenje je odgovor novomašnika z življenjem na Jezusovo vprašanje: kaj pa ti praviš, kdo sem? Novomašniki odgovarjajo z vero, ki so jim jo starši položili v zibelko, kdaj pa tudi ne, in so jo župnijska občestva hranila z zakramentalnimi milostmi, s katehezo in podpiralo z molitvijo. Po obredu posvetitve, ki je tudi Božja govorica, Jezus ponovno pove, kdo so novomašniki zanj: »Ti si duhovnik vekomaj!«
Jezus želi, da bodo novomašniki skupaj s škofom, drugimi duhovniki, diakoni in verniki laiki sinodalno iskali pota nove evangelizacije. Vneto bodo v molitvi in dialogu z občestvom iskali zdravila za najbolj akutne »rane« Cerkve na Slovenskem: »ranjeno občestvenost, nezvestobo obljubam, pomanjkanje poguma in lastne identitete, duha izključevanja in pretirano skrb za materialne dobrine« (PiP 34). Vemo, da bomo to zdravilo mogli najti v smeri poglabljanja osebne vere, ki je živo osebno srečanje s Kristusom; in kot »romarji upanja«, ki nam v naprej omogoča okušati dobrine, ki nam jih Gospod obljublja. To preprosto pomeni, da je treba sodobnega človeka, »izbirnega« in »oddaljenega« kristjana, ponovno v Svetem Duhu roditi za Kristusa, kot sta to počela sveta Peter in Pavel.
Vsa Cerkev, to smo mi vsi, imamo nalogo, da molimo za novomašnike in sploh za škofe, duhovnike, diakone in laike pa tudi za tiste, ki jih Gospod še kliče; tako kot je molila prva Cerkev za Petra (Apd 12,5). In angel bo odpiral vrata vsakršnih ječ, v katerih po lastni krivdi ali krivdi drugih tičijo današnji duhovniki in tudi drugi kristjani in tisti, ki jih Gospod kliče na pot za seboj. Storimo vse, da bomo vsak dan s Pavlom mogli reči: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7) in Gospod nas bo »otel iz vsakega hudega naklepa in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava vekomaj. Amen!« (2 Tim 4,18).
Naj bo tudi sidro našega upanja zasidrano v isti veri in ljubezni kot Petra in Pavla, da bomo po njunem zgledu zmogli tudi mi smele in pogumne korake, ki jih Kristus navdihuje Cerkvi v naših časih in okoljih, kjer živimo, da vanje ponesemo upanje in mir, ki ju svet ne more dati.