NEDELJA KRISTUSA KRALJA VESOLJSTVA

  • Vstopamo v teden Karitas. Vsak dan bomo ob geslu DRUG DRUGEMU DAR ob Božji besedi premišljevali, kako dobroto in ljubezen kar najbolje živeti v vsakdanjem življenju.
  • V torek bo po sv. maši srečanje vseh, ki ste kakor koli udeleženi pri čiščenju in krašenju cerkve. Pogledali bomo kakšno je stanje in se pogovorili kako naprej.
  • V četrtek pa je ob 19.30 srečanje staršev birmancev.
  • Čas bo za nabiranje mahu za cerkvene jaslice (obeta se mraz in da se mah pred polaganjem posuši). Oddajte ga pred garažna vrata za župniščem. Že v naprej hvala!
  • V preddverju že lahko kupite domače adventne venčke, ki so jih izdelale naše pridne sodelavke Karitas. Prihodnjo, prvo adventno nedeljo bo tudi blagoslov adventnih venčkov.
  • Danes teden je nedelja Karitas in bo tudi posebna nabirka za to zgledno ustanovo, tako na župnijski, kot škofijski ravni.
  • Danes teden, ko začenjamo novo cerkveno leto, bo tudi prvo obhajilo za osmošolko Emo, ki nam je vsem, ki se z njo srečujemo, vir navdiha in hvaležnosti.
  • Na razpolago je nov Krmar, ki je tokrat vsebinsko poseben zaradi razlage o gmotnem stanju in vzdrževanju naše župnije. Želim, da bi sporočilo sprejeli kot vabilo, da vsak za župnijo naredi iskreno to, kar zmore. Potem se nam ni bati za prihodnost.  
  • Bliža se sv. Miklavž. Naše otroke bo v cerkvi obiskal na svoj god, 6. decembra po sv. maši ob 10. uri. Za prijavo srečanje otrok z Miklavžem in obdarovanje izpolnite prijavnice, ki so pred kioskom ali na spletni strani. 
  • Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, se iz srca zahvaljujemo vsem, ki s petjem in igranjem lepšate naša bogoslužja ter dvigate naša srca k Bogu. Papež Leon je včeraj v svojem nagovoru lepo poudaril, da nam glasba v današnji naglici in tehnološki dobi odpira globljo razsežnost življenja. Omogoča nam, da se odmaknemo od zgolj praktičnega in dopustimo, da se nas dotakne tisto, kar nas presega – skrivnost Boga. Prav tako nas je spomnil, da je glasba podoba človeške družine in župnijskega občestva: vsak glas in vsak inštrument ima svojo nenadomestljivo vlogo, resnična umetnost in lepota pa nastaneta takrat, ko znamo drug drugemu prisluhniti in ponižno prispevati k skupni harmoniji.

Iskrena hvala za vaš čas, srčnost in dar, ki ga podarjate naši skupnosti:

  • Otroškemu zboru za vaš igriv, čist in vesel glas, ki prinaša radost,
  • obema mešanima pevskima zboroma za predanost in čudovito harmonijo,
  • fantovski skupini Apiecere,
  • zborovodji in organistu Martinu, organistki Ingrid ter vsem priložnostnim pevovodjem in organistom,
  • družinski zasedbi pevcev in inštrumentalistov, pevcem solistom
  • ter vsem, ki s petjem v cerkvi bogatite svete maše in praznovanja.

Naj sveta Cecilija bdi nad vašim delovanjem, vam daje navdiha in ohranja veselje do glasbe, da bo vaša umetnost še naprej prinašala radost, prebujala upanje in odpirala srca za Boga, v katerem ima vsa lepota svoj izvor. Bogu na čast, ljudem v veselje!

Danes obhajamo slovesni praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, s katerim se zaključi liturgično leto, velika krivulja na kateri se odvije Kristusova skrivnost, torej vse liturgično leto.

On je Alfa in Omega, začetek in konec zgodovine. Današnja liturgija pa se osredotoča na Omega, to je na končni cilj. Smisel zgodovine razumemo, če imamo pred očmi njen vrhunec, saj je cilj tudi končni smisel. Ravno to je storil Matej v evangeliju te nedelje (Mt 25,31-46), ko postavi Jezusov govor o poslednji sodbi na zaključek njegovega zemeljskega življenja. On, ki ga bodo ljudje obsodili, je v resnici vrhovni sodnik. V svoji smrti in vstajenju se bo Jezus pokazal kot Gospod zgodovine in Kralj vesoljstva, Sodnik vseh. Toda krščanski paradoks je ta, da Sodnik nima takšne oblasti, ki bi se je vsi bali, temveč je pastir, poln krotkosti in usmiljenja.

Jezus se namreč v tej priliki o poslednji sodbi poslužuje podobe pastirja, vzame podobe iz preroka Ezekijela, ko je govoril o Božjem posredovanju v korist ljudstva, proti zlobnim Izraelovim pastirjem (prim. Ezk 34,1-10). Ti so namreč bili kruti in izkoriščevalski, ki so raje pasli sami sebe kot pa čredo. Zato je Bog obljubil, da bo osebno poskrbel za svojo čredo in jo branil pred krivicami in nasiljem. Ta Božja obljuba svojemu ljudstvu se je v polnosti uresničila v Jezusu Kristusu, Pastirju. Ravno On je dobri Pastir. Tudi sam o sebi pravi: »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11.14).

V današnjem evangeljskem odlomku pa se Jezus ne poistoveti samo s kraljem-pastirjem, ampak tudi z izgubljenimi ovcami. Lahko bi govorili o dvojni identiteti kot kralj-pastir in kot ovce, torej z najmanjšimi in najbolj pomoči potrebnimi brati se poistoveti. Takole nakaže kriterij sodbe, ki je na osnovi konkretne ljubezni, ki je bila izkazana ali zavrnjena tem osebam, saj je On sam, sodnik navzoč v vsaki od njih. On je sodnik, On je Bog-človek, je pa On tudi revež. On je skrit, je navzoč v osebah revežev, ki jih on omenja. Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili (ali niste storili) enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste (ali niste) meni storili« (vv. 40.45). Sojeni bomo glede na ljubezen. Sodba bo glede na ljubezen, ne glede čustev, ne, glede dejanj in sočutja, s katerim se približa in hitro pomaga. Se približam Jezusu navzočem v osebah bolnikov, revnih, trpečih, zaprtih, tistih, ki imajo lakoto in žejo po pravičnosti, se približam Jezusu, navzočem tam. To je današnje vprašanje.

Gospod bo torej ob koncu sveta pregledal svojo čredo. To pa ne bo storil samo z vidika pastirja, temveč tudi z vidika ovce, s katerimi se je poistovetil. Vprašal nas bo: »Si bil vsaj malo tako pastir kot sem jaz? Si bil moj pastir, ko sem bil navzoč v teh ljudeh, ki so potrebovali pomoč, ali pa si bil ravnodušen?

Bratje in sestre, varujmo se logike ravnodušnosti, tega, kar nam pride najprej na pamet, tega, da gledamo z druge strani, ko zagledamo problem. Spomnimo se prilike o Usmiljenem Samarijanu. On ubogi človek, ki so ga razbojniki ranili, potolkli na tla in je bil med smrtjo ter življenjem, je bil sam. Šel pa je mimo neki duhovnik, videl je in šel naprej. Gledal je namreč z druge strani. Šel je mimo levit, videl je, gledal z druge strani. Sem jaz pred mojimi brati in sestrami, ki potrebujejo pomoč, ravnodušen kot ta duhovnik, kot ta levit in gledam z druge strani? Glede na to bom sojen, če sem se približal in kako sem gledal na to, da je Jezus navzoč v pomoči potrebnih. To je ta logika in je ne pravim jaz, o njej govori Jezus. »To kar ste storili temu, temu, temu, ste meni storili. In to, česar niste storili temu, temu, temu, niste meni storili, kajti jaz sem bil tam. Naj nas Jezus uči te logike, logike bližine, da se Njemu približamo z ljubeznijo v najbolj trpečih osebah.