OZNANILA
- Danes se začenja teden mladih, katerega sklep bo sobotno vseslovensko srečanje verne mladine v Stični. Za obisk festivala naj se mladi sami povežejo, naročijo vstopnice, ki že več let pomenijo tudi bon za hrano in gradiva na srečanju. Pri večernih mašah med tednom bomo posebej molili za naše mlade. Včeraj smo imeli lepo srečanje starejših mladincev in na posvetu izdelali ključne smernice za mesečna mladinska srečanja v tem letu.
- V sredo ima prvo veroučno srečanje 5. in 6. razred, v četrtek pa 7. in 8. razred. Prvi štirje razredi še nimajo redne kateheze.
- V četrtek je prva redna seja ŽPS. Člani lahko že danes prevzamete gradiva v zakristiji.
- V petek bo po sv. maši ob 19.30 prva adoracija ob začetku novega pastoralnega in šolskega leta. Lepo vabljeni tudi birmanci in mladi, da Jezusu izročimo nove začetke.
- Po adoraciji bo srečanje mlajše zakonske skupine.
- V soboto bo ob 10. uri srečanje mlajših ministrantov do vključno 6. razreda.
- V soboto je ob 17h poroka Zale Zabukošek in Žana Kupljenika.
- Danes teden bo katehetska nedelja. Otroci prinesejo k blagoslovu šolske torbe ter športne rekvizite ali glasbene inštrumente.
- Danes teden bo tudi nabirka 3. nedelje za župnijo.
PRAZNIK POVIŠANJA SVETEGA KRIŽA: Jn 3,13-17; 4 Mz 21,4-9; Ps 78; Flp 2,6-11
“Naredi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdorkoli je pičen in jo pogleda, bo živel.” (4 Mz 21,8)
“Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor veruje vanj, imel večno življenje.” (Jn 3,15)
S praznikom povišanja sv. Križa izkazujemo čast in slavo Božji ljubezni, ki se na križu najbolj konkretno, a tiho uresničuje. Ljubezen zahteva konkretna dejanja, ne glasnih besed. Najbolj ljubeče osebe so pogosto tudi najbolj tihe – npr. mama, ki nikoli ne razkazuje ali zahteva priznanje za to, kar je storila za svojega otroka. Ljubezen se ne sprašuje zakaj – preprosto ljubi, in to je dovolj; v tem je njena uresničitev. Morda se prav zato pogosto ne zavedam Božje ljubezni do mene – ker je diskretna, tiha, ne dela hrupa, se ne vsiljuje in ne zahteva pozornosti. Križ je tihi znak te ljubezni. Kako pomenljivo je, da je po naši slovenski zemlji posejanih toliko križev. Le da danes v glavnem z avti hitimo mimo njih; nekoč pa so se pred njimi zaustavili, se moški odkrili, in molili: »Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!« Da bi ljubil, moram odložiti nekaj svojega jaza: če moj jaz zavzame ves prostor, ne zmorem ljubiti. Če sem narcis, ne morem ljubiti. Pismo Filipljanom me posebej spominja: Kristus je sam sebe izpraznil samega sebe, izničil, popolnoma se je podaril iz ljubezni (Flp 2,7).
Spominjam se, da je bilo v stari zavezi za sklenitev zaveze med dvema strankama potrebno ubiti žival; v njeni krvi je bila obljuba potrjena. Na osnovi tega je Jezus sprejel vlogo »žrtvovanega jagnjeta«, v čigar krvi je Bog sklenil zavezo s človeštvom – večno zavezo, saj je sklenjena v krvi Božjega Sina, zato ta obljuba ne more biti razveljavljena. Bog je obljubil, da me bo ljubil za vedno, do konca. Če je zaveza večna, mora biti večno tudi naše življenje. Smrt ostaja nujen prehod, povezan z našo ustvarjeno naravo, a ni zadnja beseda. Križ postane vrata, skozi katera se odpira večnost. V Kristusovem križu se učim tudi jaz izročati Očetu.
Starozavezni odlomek pa me spominja, da strah pred smrtjo pretresa naše življenje: strah pred smrtjo je strah, da mi ne bo uspelo, strah pred neuspehom, strah pred izgubo – in v tem strahu je lahko tudi nekaj nevere, da tudi Bogu ne bo uspelo v mojem primeru premagati smrti. Zato sem povabljen pogledati na križ in v njem najti upanje, da lahko mirno nadaljujem svojo pot. Vsi moji strahovi so premagani, ker je bila premagana njihova korenina – smrt. To zmago nakazuje že izkušnja Izraelovega ljudstva v puščavi: puščava je podoba življenja, napor potovanja, strah, da ne bo hrane za pot, strah, da bi zašli s poti in se izgubili. Ko se osredotočim na strahove, jim dovolim, da dobijo moč in konkretno podobo. Izraelci so se prestrašili in njihovi strahovi so postali »kače«, ki, prav kakor strahovi, zastrupljajo in se zahrbtno plazijo v srce.
V odlomku odkrijem tudi zdravilo proti strahu: Bog naroči Mojzesu in po njem pičenim posameznikom, naj pogledajo na bronasto kačo, dvignjeno na drogu. Prvi korak k premaganju strahu je namreč, da pogledam v obraz tistemu, kar me straši, zaznam meje, priznam resničnost. Jezus prevzame to podobo, da lahko v daritvi križa ponovno najdem pogum, da se soočim s svojimi strahovi. Ko je v Kristusu smrt premagana, ni več ničesar, kar bi me moglo prestrašiti. Od tega trenutka naprej se lahko vsi »križani« v zgodovini počutijo razumljene in sprejete, ker jih je nekdo že prehitel v njihovem trpljenju in usodi.
V tem tednu se želim bolj zaustavljati pred križem in zaznavati kaj začutim, ko gledam križ. In hkrati pogledati, česa se v tem trenutku svojega življenja najbolj bojim.
Želim pa tudi spet obuditi svetoletno sporočilo, da moje upanje korenini prav v tem Kristusu, križanem, ki je smrt sprejel nase in jo premagal tudi zame in za vsakega človeka, če ga le sprejme kot Odrešenika.