OZNANILA
- Danes se v Rimu končuje svetovno srečanje mladih ob svetem letu. Okoli milijon jih je iz vse koncev sveta, tudi 700 Slovencev. To je tudi najmnožičnejši dogodek svetega leta.
- Jutri je god sv. Janeza Vianneya, Arškega župnika. Pri sestrah na Čatežu bo od 9. ure naprej celodnevna molitev za duhovne poklice, za duhovnike v stiski in za svetost duhovnikov. Ob 18h bo sklep s sv. mašo, ki jo bo daroval celjski škof Maksimiljan Matjaž.
- Hvala ekipi požrtvovalnih faranov, ki so od otrok do mladih, mož in žena postrigli in pospravili grmičevje okoli cerkve in na celotnem hribu sv. Jožefa. Res veliko delo, ki je bilo narejeno v dobri uri in pol zaradi številčnosti in pridnosti. Bog povrni.
- Če je kje kdo, ki bi želel pokositi še strmino pobočja pod cerkvijo (ali vsaj del le te), je zelo dobrodošel. Kosilnico lahko dobi tudi v župnišču.
- Hvala tudi zavzetima ženama, ki sta poskrbeli za urejenost cerkve in pomožnih prostorov zadnja dva tedna. Prejšnjo nedeljo sem spregledal njuno pridnost, ki je taka že vrsto let – za celo sosesko in mi je žal da sem se prejšnjo soboto spotaknil v nekoliko postarane rože pred oltarjem in sklepal, da ni bilo nikogar, ki bi poskrbel za cerkev. Bogu hvala za vse, ki imate radi našo župnijo in njeno središče, ki je naša cerkev.
- Naši skavti so včeraj končali tabor čete, ki je bil zaznamovan s precej moče, hkrati pa s številnimi izzivi, ki bodo bogatili življenja posameznikov in skupnosti. Konec tega tedna pa se veja klana (srednješolci in študentje) odpravljajo na potujoči tabor, ko bodo prehodili okoli 100 km od Celovca do Savinjske doline.
Marjan Turnšek
18. NEDELJA MED LETOM (C): Lk 12,13–21; Prd 1,2; 2,21–23; Ps 95; Kol 3,1–5.9–11
“Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? ” (Prd 2,22)
“Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹” (Lk 12,20)
Veliko konfliktov izvira iz prepričanja, da smo lastniki svojega življenja. Včasih se odnosi prekinjajo, ker se težko dogovorimo, ker nas je česa strah, ker nas vodijo neizrečeni občutki zavisti; razjeda nas ljubosumje …
A ko si upam odpreti oči, spoznam, da v resnici nimam ničesar. Vse sem prejel kot dar – in prav lahko bi tega ne bilo. V vsakem trenutku mi je lahko odvzeto. Vse – tudi moje življenje – pripada samo Bogu. Moje življenje je zato prostor ljubezni, tok dobrega, ki ga ne morem zaustaviti. Če bi tako tudi živel – hvaležen za vse, brez navezanosti na to, kar mislim, da je moje –, bi bolj mirno in srečno živel.
Podobno pa kot sogovornik Jezusa v evangelijskem odlomku postajamo bratje, ki ne znajo živeti skupaj. Vsak vidi le to, kar mu »pripada«; pogosto ob delitvi dediščine. In prav tam se začne razdor.
Jezus na to prošnjo odgovori tako, da razkrije iluzijo, skrito v njej: če bi se zavedali, da smo v resnici brez lastnine, ne bi izgubljali časa z uveljavljanjem pravic. Spoznali bi minljivost časa, kot pravi Pridigar. Življenje je kot veter – nemogoče ga je zgrabiti. Je dih, ki gre skozi nas in ga nikoli ne moremo posedovati. Pridigar nam ne daje sporočila obupa, nasprotno: vabi nas, da pogledamo stvari z ustrezne perspektive – življenje ni lastnina, ampak dar. Zato je zaman vlagati energijo v poskuse, da bi ga obdržali. Lahko se slepimo, da smo lastniki tega, kar nam je bilo dano – čustev, odnosov, družbenih vlog, poklica, telesa –, a prej ali slej bo realnost potrkala na naša vrata in spoznali bomo, da smo revni.
Ne gre za to, da bi se trudil postati reven, ampak da bi spoznal, da to že sem. Naše življenje je izredno krhko, tako kot življenje človeka iz Jezusove prilike: bogati se moti, misleč, da bo v bogastvu našel smisel življenja, a njegovo življenje se konča, še preden bi ta smisel našel:
»Neumnež! To noč bodo terjali tvoje življenje. In kar si pripravil – čigavo bo?« (Lk 12,20)
Sv. Ignacij Lojolski predlaga in vabi, da svoje življenje postavimo pred Boga: »Vzemi in sprejmi ves moj spomin, moj razum, mojo svobodo, vse, kar imam in kar sem …«
To lahko molim samo, če se zavedam, da sem vse prejel od Boga. Življenje postane vračanje!
A to ni dejanje velikodušnosti ali odpovedi:
– ni dejanje velikodušnosti, ker nič od tega, kar imam, ni zares moje – vse je Božje (»vse je tvoje, razpolagaj z vsem, ti si mi dal…«);
– ni pa niti dejanje odpovedi, ampak preprosto vračanje vsega Gospodu, da On ohrani in preoblikuje to, kar mi je že dal – po svoji volji, ki je večja in modrejša od moje!
Če tako gledam na življenje, ne bom več čutili potrebe, da motim Boga z zahtevami za tisto, kar mislim, da mi pripada. Ne bom več gledal brata kot tekmeca. Ne bom več gledal na stvari kot na predmet poželenja. V vsem bom uzrli Božjo milost, ki se nenehno razodeva v darovih – majhnih ali velikih –, ki prežemajo zgodbo mojega življenja.