OZNANILA
- Danes začenjamo mesec, posvečen Jezusovemu srcu in v vrtnicah bomo pri dnevnih mašah poslušali duhovne spodbude s skupnim naslovom: Kristus, naše upanje.
- V torek bo ob 19.30 sestanek za farni dan, na katerem preverimo in dorečemo še zadnje stvari.
- Petek je prvi v mesecu in dopoldne obisk bolnikov na domu.
- V soboto je za mlajšo zakonsko skupino svetoletno romanje na Primorsko.
- Danes teden so Binkošti eden največjih praznikov naše vere. Za našo župnijo pa bo tudi farni dan. Ob sklepu pastoralnega leta se bomo Bogu zahvalil za številne milosti tega leta. Sv. maša bo samo ob 10. uri. V cerkvi bodo še dodatni stoli, da bomo lahko skupaj kot družina najprej pri enem bogoslužju. Sv. maša bo gotovo zelo lepa in slovesna. Po maši bo v cerkvi razdelitev spričeval. Pred cerkvijo pa bo že pripravljena pogostitev za skupno kosilo. Vsakdo bo lahko postrežen, tudi brezplačno, če je v stiski. Priporočeni cenik pa ostaja na lanski ravni. Potekal bo srečelov, za katerega seveda še vedno lahko prispevate vse do petka. Kar nekaj domačih glasbenikov že usklajuje nastope. Dobrodošli tudi nastopi otrok. Sicer pa bo veliko časa za pogovor in srečanja. Tukaj bo veliki napihljivi tobogan in skakalni grad tudi za večje otroke. Skavti bodo na svojem prostoru poskrbeli za kakšno animacijo ali atrakcijo. Obhajamo 36 let od ustanovitve župnije in 26 let od posvetitve naše cerkve, sam pa začenjam 15 leto službe župnika med vami. Ob mojem nedavnem 60. rojstnem dnevu bo tako kar nekaj razlogov za hvaležnost in praznovanje, saj se bomo veselili tudi vseh vaših jubilejev.
- Za izlet v Gardaland je le še nekaj prostih mest. Prednost imajo birmanci, a se je treba čim prej prijaviti, sicer vzamemo druge, ki so sicer tudi dobrodošli.
NADŠKOF MARJAN TURNŠEK:
7. VELIKONOČNA NEDELJA (C): Jn 17,20-26; Apd 7,55-60; Ps 97,1-2.6-7.9; Raz 22,12-14.16-17.20
»Tiste dni je Štefan poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici in rekel: ‘Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!’« (Apd 7,55-56)
»Oče, hočem, da bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo.« (Jn 17,24)
Ob premišljevanju Božje besede za 7. velikonočno nedeljo, me je v nekem trenutku prešinila misel, kako izredno pomembno je, s čim se hranimo. Pa ne mislim le na telesno hrano, čeprav seveda ni vseeno, kaj jemo, ampak mislim tudi na to, kaj gledamo, poslušamo, beremo; o čem se pogovarjamo, razmišljamo; kako in o čem molimo … Vse to je neke vrste »hranjenje«. Kar spravljamo vase preko teh in mnogih drugih vstopnih mest in nato o tem razmišljamo, nas namreč na poseben način opredeljuje in oblikuje našo notranjost. In prav zato nas te stvari začnejo nato usmerjati v življenju. Vplivajo na naše zamisli, domišljijo, hotenje, želje; vse to pa vpliva na naše odločitve, ki privedejo do besed ter dejanj. Kaj so nosili v srcu tisti, ki so pred osemdesetimi leti prav v teh dneh pomorili toliko bratov in sester prav na naših tleh? Kaj nosijo v sebi najstniki, ki so sposobni izvesti ubijalske pohode in hladnokrvno pobijati … o čemer vedno bolj pogosto slišimo? Kaj nosi v sebi Putin in drugi, ki snujejo vojne in teroristične napade …? Kaj nosijo v sebi politiki, ki vnašajo v družbo nemir, namesto da bi delali za skupno dobro …? S čim so se »hranili«?
Ob prebiranju odlomka o Štefanovi smrti lahko zelo očitno zaznam, kaj je on nosil v sebi tudi v tisti zanj usodni uri: v sebi je nosil nebesa!!! »Tiste dni je Štefan poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici in rekel: ‘Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!’« (Apd 7,55-56) V duhu je zrl Božjo slavo in Jezusa na Očetovi desnici. Zato razumem, da je lahko na kamenjanje odgovoril podobno kot Jezus na križu. »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« In ob koncu še zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,59.60) Praktično z istimi besedami, kot se je s križa Jezus obrnil na svojega Očeta, se je Štefan v uri svoje smrti obrnil na svojega Gospoda. Iz tega lahko povsem smiselno sklepam, da se je v zadnjem obdobju močno »hranil« z Jezusovimi besedami, ko ga je poslušal, in vpijal njegov vzgled z vsem svojim bitjem ter vedno bolj hrepenel, da bi mu bil v življenju podoben. In to ga je počasi spreminjalo v resnično podobo Jezusa Kristusa med ljudmi; kot takšen je pričeval zanj tudi pred svojimi preganjalci in morilci. Bil mu je podoben v življenju in bil mu je podoben v smrti. Zato smo prepričani, da mu bo podoben tudi v vstajenju.
Štefan je bil eden prvih sadov Jezusove molitve pri zadnji večerji, katere del beremo v današnjem evangeljskem odlomku. »Oče, hočem, da bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo.« (Jn 17,24) Molil je, da bi bili tudi mi, ki verujemo vanj, z njim tam, kjer je on – on pa je pri Očetu. Pot do tja, pa je, da smo vsi eno, kakor sta Oče in Sin eno. Jezusova molitev je gotovo velika in mogočna osnova, a se njegova prošnja ne bo avtomatsko uresničila; pričakuje se tudi naše sodelovanje, odprtost za podarjajočo se Božjo ljubezen, ki nas mora notranje napolnjevati, da lahko zaživimo po Jezusovem zgledu. Na ta način, lahko rečemo, si pogoje za nebesa ali pekel v sebi pripravljamo sami prav s tem, kar »vnašamo« v svojo notranjost. Kajti po tem, kar nosimo v sebi, tudi ravnamo.
V sebi čutim močno željo, da bi vedno nosil v sebi »nebesa« in jih tudi izžareval navzven, ne glede na situacije v katerih se bom nahajal! Da bi jih tako prinašal tistim ljudem, ki v sebi nosijo »pekel«! In ne srečujem jih malo. Jezus si želi, in zato je molil, da bi bili v tem eno med seboj in z njim. Toliko možnosti in sredstev za to imamo.