OZNANILA
- Ob 14. uri je odhod avtobusa na Škofjeloški pasijon.
- Vabljeni k poslušanju radijskega misijona na Radiu Ognjišče od 22. do 28. marca, ki ga pripravljajo Frančiškovi redovi ob 800. obletnici smrti sv. Frančiška Asiškega.
- V ponedeljek je srečanje biblične skupine.
- V sredo je praznik Gospodovega oznanjenja in materinski dan. Po praznični sveti maši ob 19.00 bo v naši cerkvi gledališka predstava Moj sinko Jezus. Gostovali bomo vznemirljivo monodramo v izvedbi društva SNG Kranj, ki v osredje postavlja lik svetega Jožefa na način, kot ga še nismo doživeli. Postno tišino in sklep tedna družine bomo obogatili skozi oči sv. Jožefa – očeta, ki premišljuje o usodi svojega sina in pride do spoznanja, ki zareže globlje od besed: »Na tistem križu bi moral biti jaz, ne otrok.« Monokomedija, ki lahko izzove tako smeh kot solze odpira prostor za razmislek in iskren pogovor. Kljub temu, da bo igra na profesionalni ravni, poklicnega dramskega in filmskega igralca Igorja Korošca, bomo poskušali honorar zbrati s prostovoljnimi prispevki.
- V soboto ob 20h bo v Grosupljem dekanijski spovedni večer za mlade.
- Pri nas pa bo danes teden, na cvetno nedeljo, med sv. mašo ob 10h spovedoval p. Nikolaj iz Stične.
- Danes teden imamo križev pot na prostem in se bomo od tukaj podali k sv. Tomažu v Spodnjo Drago.
ZAHVALA OB POSTAVITVI SPOMENIKA PRVEMU ŽUPNIKU:
Spoštovani zbrani!
Ob koncu tega slovesnega bogoslužja se želimo za trenutek ustaviti v hvaležnosti vsem, ki ste pripomogli, da spomin na našega prvega župnika danes dobiva trajno podobo.
- Najprej hvala Bogu, ki je v svoji previdnosti pripravil pogoje za nastanek naše mlade župnije in nas še vedno spremlja na poti rasti.
- Iskrena hvala Opatiji in župniji Stična – zibelki, iz katere je zrasla naša župnijska skupnost. Tam je gospod Jože Kastelic prejel prve darove življenja in duhovnega poklica, ki jih je pozneje tako velikodušno delil med nami. Posebna hvala opatu Maksimilijanu za današnje vodenje bogoslužja in za naklonjenost, ki jo patri stiškega samostana še vedno izkazujejo naši župniji.
- Hvala županu, gospodu Dušanu Strnadu, za pobudo, da se častnemu občanu postavi to spominsko obeležje. Čeprav pokojnim župnikom le redko postavljamo spomenike zunaj nagrobnikov, je pečat, ki ga je gospod Jože pustil v Ivančni Gorici, tako močan, da bo njegova podoba ob cerkvi ostala trajno in zgovorno sporočilo vsem prebivalcem naše občine. Hvala tudi celotni občinski upravi za vso podporo.
- Zahvala umetnikom in mojstrom: kiparju Denisu Dražetiću za tankočutno umetniško upodobitev, livarni Livartis Volavlje za ulitje v trajno obliko ter našemu mojstru Stanku Perparju za kamnoseška dela, ki so se čudovito zlila s kipom.
- Velik »Bog lonaj« vsem vam, dragi farani, ki ste na kakršen koli način podprli to delo – z molitvijo, delom ali darovi.
- Posebna zahvala gospodu Milanu Pušljarju, edinemu velikemu donatorju tega projekta. Njegovo podjetje je z gradbeno mehanizacijo pomagalo že pri postavljanju temeljev za našo cerkev, danes pa je njegova velikodušnost omogočila, da smo dostojno obeležili spomin na »očeta« naše župnije.
Dragi vsi, naj nas podoba gospoda Jožeta spodbuja k povezanosti in zvestobi, kakor ju je sam tako rad živel.
Po končanem bogoslužju vas prisrčno vabim, da se ob prigrizku in pijači še zadržite v prijetnem druženju pred cerkvijo.
DUHOVNA MISEL ZA TIHO NEDELJO papeža Frančiška:
Danes, na peto postno nedeljo, nam evangelij predstavlja vstajenje Lazarja (prim. Jn 11,1-45). Gre za zadnjega od Jezusovih čudežev pripovedovanih pred Veliko nočjo, torej vstajenje njegovega prijatelja Lazarja. Lazar je Jezusov dragi prijatelj, za katerega pa ve, da umira. Odpravi se na pot in pride do njegove hiše štiri dni po njegovem pokopu, ko ni več nobenega upanja. Njegova navzočnost pa vendarle prižge vsaj malo upanja v srcu sester Marte in Marije (prim. vv. 22.27). Oni dve, čeprav žalujeta, zagrabita za to luč, za to majhno upanje. Jezus ju povabi naj imata vero in naj dasta odpreti grob. Potem moli k Očetu in zatem zakliče Lazarju: »Pridi ven!« (v. 43). Ta je oživel in pride ven. To je čudež, tako preprost…
Sporočilo je jasno. Jezus da življenje tudi takrat, ko se zdi, da ni več upanja. Včasih se zgodi, da občutimo, kot da ni upanja, vsem se je to zgodilo ali da srečamo osebe, ki so prenehale upati: zagrenjene, ker so doživele strašne stvari. Ranjeno srce ne more upati, bodisi zaradi boleče izgube, bolezni, žgočega razočaranja, zaradi utrpele krivice ali izdaje, zaradi napravljene težke napake, čuti pa, da je prenehalo upati. Včasih slišimo, ko kdo reče: »Ni mogoče več nič storiti!«, in zapre vrata vsakemu upanju. So trenutki, med katerimi se zdi, da je življenje zaprt grob. Vse je v temi, okrog pa je videti le bolečino in obup. Današnji čudež nam pravi, da ni tako, cilj ni to, ker v takšnih trenutkih nismo sami. On nam je še bolj kot kdaj koli blizu, da nam povrne življenje. Jezus joka. Evangelij pravi, da je Jezus pred Lazarjevim grobom jokal. Danes pa joče z nami, kot je jokal za Lazarjem. Evangelij dvakrat ponovi, da je bil ganjen (prim. vv. 33.38) ter poudari, da se je zjokal (prim. v. 35). Istočasno pa nas Jezus vabi, naj ne prenehamo verovati, da ne prenehamo upati, da se ne pustimo potolči negativnim čustvom, ki nam odvzamejo jok. Približa se našim grobovom in nam pravi kakor takrat: »Odstranite kamen« (v. 39). V takšnih trenutkih imamo mi v sebi kot kamen. Edini, ki je sposoben potegniti ga ven, je Jezus s svojo besedo: »Odstranite kamen«.
To tudi nam pravi Jezus. Odstranite kamen: bolečino, napake, tudi polome, ne skrijte jih v sebi, v temačni, zapuščeni in zaprti sobi. Odstranite kamen. Ven potegnite vse tisto, kar je notri. »Samo, sram me je«. »Pojdi ven«. Z zaupanjem ga vrzite vame, pravi Gospod, jaz se ne bom pohujšal. Gospod pravi: »Brez strahu ga vrzite vame, kajti jaz sem z vami, dobro vam hočem in si želim, da se vrnite živeti. In kakor Lazarju ponavlja vsakemu od nas: »Pridi ven! Ponovno vstani, ponovno stopi na pot, najdi zaupanje!« Večkrat smo se v življenju znašli takšni v takem primeru, da nismo imeli moči ponovno vstati. Jezus pravi: »Pojdi, pojdi naprej! Jaz sem s teboj. Primem te za roko tako, kakor si se kot otrok učil napraviti prve korake. Dragi brat, draga sestra, odstrani si povoje, ki te vežejo (prim. v. 45). Prosim te, ne popusti pesimizmu, ki te tlači; bojazni, ki osamlja; malodušnosti ob spominu na slabe izkušnje; strahu, ki te hromi. Jezus nam pravi: »Hočem te svobodnega in živega, ne bom te zapustil in sem s teboj. Tema je povsod, a jaz sem s teboj. Bolečina naj te ne zasužnji, ne pusti, da umre upanje. Brat, sestra, vrni se živeti!« »A kako?« »Primi me za roko«. In on nas prime za roko. Pusti, da te potegne ven. On je sposoben to storiti. Skozi te težke trenutke gremo mi vsi.
Dragi bratje in sestre, ta odlomek 11. poglavja Janezovega evangelija in ki ga bo zelo dobro brati, je himna življenju. Oznanja se ga, ko je velika noč že blizu. Morda tudi mi v tem trenutku nosimo v srcu kakšno težo ali trpljenje, za katera se zdi, da nas bosta potlačila: nekaj grdega, kakšen zastarani greh, ki ga ne pustimo odstraniti, kakšna mladostna napaka. Nikoli se ne ve, ampak te grde stvari morajo priti ven. Jezus pravi: »Pridi ven!« Sedaj je čas, da odstranimo kamen in gremo ven, da srečamo Jezusa, ki je blizu. Uspemo odpreti mu srce in mu zaupati svoje zaskrbljenosti? Naredimo to? Uspemo odpreti grob težav in gledati onkraj praga proti njegovi luči ali pa se tega bojimo? In mi kot majhna ogledala Božje ljubezni uspemo razsvetliti okolje, v katerem živimo z besedami in dejanji življenja? Pričujemo mi vsi grešniki Jezusovo upanje in veselje? Rad bi pa še rekel besedo spovednikom. Dragi bratje, ne pozabite, da ste tudi vi grešniki. Vi niste v spovednici, da bi mučili, ampak odpuščali, odpuščali vse, kakor Gospod vse odpušča.
Marija, Mati upanja, obnovi v nas veselje, da se ne bomo čutili same ter klic, naj prinašamo luč v temi, ki nas obdaja.