OZNANILA
- V torek je po sv. maši srečanje staršev 7. in 8. razreda. V marijini sobi ob 19.30.
- V sredo bo ob 10. uri manjša delovna akcija pri urejanju ograde. Dobrodošla pomoč moških rok, lahko tudi s kakšnimi kleščami in podobnim orodjem za delo z bodečo žico.
- V sredo je v Stični srečanje moške skupine Ecclesia.
- V soboto je župnijsko romanje k Marii Bistrici, ki je največje Marijino svetišče na Hrvaškem in v Ludbreg, kraj evharističnega čudeža. Mogoče se zgodi še kakšen postanek. Odhod avtobusa iz pred cerkve je ob 7. uri, za vsak slučaj imejte s seboj osebni dokument in malico, sicer pa bomo imeli na romanju skupno kosilo.
- Danes teden bo spovedni dan. Dopoldne bosta na razpolago za sv. spoved kar dva spovednika: stiški p. Nikolaj in jezit p. Ivan Platovnjak. Slednji sicer v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani nudi trimesečni program za žalujoče. Pri obeh mašah, danes teden nas bo med pridigo nagovoril prav o tem: Ko človek izgubi bližnjega, pogosto ostane sam s svojo bolečino, saj ga okolica težko razume. Zato je pomembno, da se zavemo, da je žalovanje nekaj normalnega in človeškega, da ga vsakdo doživlja na svoj način in v svojem tempu. Prav v teh trenutkih postaneta odločilna bližina sočutnih ljudi in upanje, ki ga daje vera. Na voljo bo tudi knjiga Preobrazba bolečine: skupaj na poti žalovanja, ki je dragocena pomoč žalujočim in njihovim bližnjim. Cena: 10 EUR. Več o programu je na: https://žalovanje.si/
- Danes teden bo ob 10. uri s sv. mašo tudi začetek skavtskega leta.
MARJAN TURNŠEK (upokojeni nadškof)
27. NEDELJA MED LETOM (C): Lk 17,5-10; Hab 1,2-3; 2,2-4; Ps 95; 2 Tim 1,6-8.13-14
“Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudilo.” (Hab 1,3)
“Dragi Timotej, opominjam te, da znova razplamtiš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok.” (2 Tim 1,6)
“Pomnoži nam vero! … Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.” (Lk 17,5.10)
Iz Božje besede je mogoče zaznati, da se bližamo zadnjemu obdobju cerkvenega leta, saj stopa v ospredje govorjenje o stiskah na svetu. »Doklej, Gospod, bom … vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal?«, stoka prerok Habakuk (1,2). Tudi Pavel piše Timoteju iz zapora in ga spodbuja, naj vztraja, kar kaže na to, da so stisko doživljale tudi Pavlove skupnosti. Jezus pa apostolom polaga na srce, da morajo kot služabniki znati potrpeti; ko naredijo vse, kar jim je bilo ukazano, naj se imajo za »nekoristne služabnike« (Lk 17,10).
Vse to me spominja na trenutke, ko sem sam neučakan, ko Bog ne odgovori takoj na moje »upravičene« prošnje (tako vsaj menim jaz). Podobno se sliši tudi v raznih skupnostih, češ da gre vse samo na slabše in kje je zdaj Bog. Med dnevnimi novicami ujamem komaj kaj dobrega; vse se le slabša: trenutnih vojn nikakor ne moremo ustaviti, lakote ne potešiti … Tudi domače razmere se ne izboljšujejo: v parlamentu sprejemajo sporne zakone; cene hrane rastejo; na celjskem Petričku dan za odprtjem spominske plošče »otrokom s Petrička« zagori »njihova« stavba; nikakor ne zmoremo dostojno pokopati vse med in po vojni krivično pobitih … Za referendum o zakonu, ki dovoljuje ubijanje ljudi, komaj zberemo dovolj podpisov; kako bo na referendumu nihče ne ve, saj smo sporno stvar enkrat kot skupnost že podprli … V Cerkvi pa tarnamo, da jedra župnij kopnijo, število duhovnikov prav tako – kar je gotovo znak, da vera peša …
To je čas, ko moramo stopiti pred Boga, tako kot prerok Habakuk, in ga vprašati: »Zakaj si le nemi opazovalec zatiranja?« (Hab 1,3). Habakuk terja od Boga odgovor glede zla; tudi jaz. A Bog posega v zgodovino na paradoksen, nepredvidljiv in skrivnosten način. Preroka in mene ter tudi tebe vabi k čakanju na dokončno zmago in to s svojo vero – s to zmožnostjo potrpežljivega pričakovanja, ki postane priložnost za rešitev: »Pravični bo živel zaradi svoje vere« (Hab 2,4). Učenci prav zato prosijo Gospoda: »Pomnoži nam vero!« (Lk 175)
Preizkušnje in trpljenje lahko popačijo Božji obraz in v njem ne prepoznamo več pastirja, ki vodi svojo čredo. Slučajno sem hotel pleteno jopico obleči narobe obrnjeno in opazil, kako je nemogočega izgleda, čeprav je na pravi strani izredno lepa. Morda pa na dogodke gledam iz napačne strani!? Vera mi pomaga zaobrniti pogled.
Kot Pavlu, ki kliče prav iz ječe: naj obudimo dar, ki smo ga prejeli – dar Duha, dobro, ki nam je bilo zaupano, sporočilo, da je Kristus umrl za nas in nas nikoli ne bo zapustil. (2 Tim 1,6.14)
Prav v takšnem času krize prve krščanske skupnosti – ko se je zdelo, da ni več vredno verjeti – Luka spomni na prošnjo učencev Jezusu: »Pomnôži nam vero« (Lk 17,5). Pomnôži, Gospod, našo vero, ko bi najraje obupali, ko ne moremo več upati, ko se zdi, da vedno zmagujejo nasilneži, ko se ti zdiš odsoten … V času preizkušnje odkrijem, kakšen odnos imam z Bogom. Smisel odnosa z Bogom bom razumel, ko se bom preprosto dal na razpolago, ko se bom vdano prepustil v njegove roke: »Gospod, vem, da boš ti storil … Ne zahtevam, ne obupujem, ampak ponižno zaupam vate!« Morda je to tisto »gorčično seme« vere, ki premika gore!
Prosim za vero, da bi mogel kljub vsem zaskrbljujočim trendom gledati onkraj in videti »pravo« stran zgodovine, ki jo vodi in usmerja proti uspešnemu koncu Božji Pastir sam. V tednu »za življenje«, ki ga danes pričenjamo, pa se naj nam in vsem odločujočim razjasni tudi pogled na dobrino vsakega življenja, ki je ne določamo mi, marveč Stvarnik življenja.