27. december, 2020
OZNANILA
- Danes je god sv. Janeza, evangelista in apostola, jutri, v ponedeljek je spomin nedolžnih otrok. V četrtek je drugi sveti večer in god papeža Silvestra, staro leto. V petek, na novega leta dan, je praznik Marije Svete Božje Matere in svetovni dan miru. Sveti maši bosta ob 10.00 in ob 18.00, ko bo tudi prenos. Danes teden, 3. januarja, bo 2. nedelja po božiču.
- Pred nami so trije dnevi božične osmine med tednom, ko so še posebej vabljene ciljne skupine. Če se je bilo potrebno ob praznikih varovati gneče, ki je sicer ni bilo, pa ste sedaj povabljeni v ponedeljek prvoobhajanci in starši, v torek, udeleženci KDP in ostali otroci in v sredo birmanci in mladinci. Seveda so počitnice, zato je še lažje priti na srečanje prijateljev, ker ni drugih obremenitev. Tako bomo skupaj tisti, ki vas že skoraj tri mesece ni bilo v cerkev in tisti, s katerimi smo v stiku preko kateheze na daljavo in bogoslužij. Dobimo se v cerkvi in zagotovo bo omogočen varen razmak ob običajnih preventivnih držah.
- Naši koledniki so včeraj, 26. decembra obiskali domove, kamor ste jih povabili.
- V preddverju pa so zloženke s priloženo položnico za vse tiste, ki letos niste mogli sprejeti kolednikov, pa bi želeli darovati za misijone. Tam dobite tudi misijonski žepni koledarček in nalepke za podboj vrat (včeraj smo jih blagoslovili).
- Posamezni krsti so odslej dovoljeni in jih bomo imeli po nedeljskih sv. mašah. Dogovorite za termine, da ne bomo otrok, ki že nekaj mesecev čakajo na ta sveti dan, lovili po cerkvi, ker nam bodo prerasli.
DUHOVNA SPODBUDA
NEDELJA SVETE DRUŽINE (B): Lk 2,22-40; 1 Mz 15,1-6; 21,1-3; Ps 104; Heb 11,8.11-12.17-19
Na nedeljo Svete Družine me Božja beseda spodbuja k sanjam in k zvestobi tem sanjam, tudi ko nič ne izgleda, da se lahko uresničijo. Čudna so pota tegale našega Boga, ni kaj!?Najprej je tu Abram. Starček, brez lastnih otrok in še kar naj sanja sanje o potomstvu in odrine na pot, samo na neko besedo, ki jo sliši v notranjosti. Stoka pred tem neznanim Bogom, ki ga še samo on sanja: »Glej nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« (1 Mz 15,3) A ta Bog hoče, da sanja naprej: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe.« (v. 4) Nato se na evangeljski sceni pojavita Simeon in Ana: predstavljata tiste, ki so imeli pogum ostati zvesti svojim sanjam, obljubi, ki so jo slišali v svojih srcih. Vzrokov za dvom sta imela veliko. Kako sta lahko Simeon in Ana vzdržala, da nista nehala upati? V marsičem sta zelo različna od mene, ki želim takojšnje uresničenje in se hitro utrudim v upanju. Svoje upanje sta morala hraniti vsak dan, sicer ne bi bila tisti dan pripravljena. In tudi ne bi prepoznala uresničenje svojih sanj že ob majhnem otroku, ne šele potem ob znanem rabiju ali človeku na križu. Zaznala sta, da se projekt njunih sanj zdaj lahko uresniči. Ob Simeonu in Ani se moja pomembna pričakovanja razblinjajo in začnem zaznavati majhne brste upanja, ki jih Bog seje v mojem življenju.V srce mi stopi Simeonova svoboda: je svoboden celo zapustiti to življenje (kako sodobno, ko ne vem, kdaj se bom okužil in kako se bo končalo, ker sem že menda v kritični skupini), ko je prišel Bog, lahko v miru odide. Na tem mestu Simeonove sanje postanejo prerokba, upanje postane jasnost: »razodele se bodo misli mnogih src« (Lk 2,35). Te misli so tudi prevare, intrige, pasti, laži … Ko kdo želi dobro, si slabo prevzame obliko slabih, kritizerskih, godrnjajočih, ciničnih … misli in skritih zarot …Tudi Anina lekcija je zame zdravilna. Izvem, da je postal vdova po sedmih letih zakona: Ana je simbol skupnosti, ki je izgubila svoj smerokaz, ki je izgubila točko, na katero bi se lahko naslonila – mlada žena, ki je izgubila moža. V takšni situaciji je težko ostati zvest, težko nadaljevati sanje in upati. Ana je simbol neutrudne zvestobe v težki situaciji. Še ena lekcija me čaka. Prihaja po Mariji; še eni ženi, ki je poklicana živeti zvestobo v težkih časih. Tudi ona je simbol verne skupnosti, ki še ne dojema popolnoma smisla tega, kar se dogaja, a vztraja in se sprašuje. Marija predstavlja skupnost, ki mora sprejeti evangelij kot »znamenje, ki se mu bo nasprotovalo« (v. 34).Tu je točka odločitve. Ni mogoče pritrditi evangeliju in ne biti pripravljen sprejeti posledice izbire. Če se prilagajam vsem okoliščinam, nisem kristjan Evangelija! Marija predstavlja skupnost, ki je pripravljena biti tudi ranjena: meč, ki ločuje, je predvsem meč, ki loči mater od sina. Ta meč bo Marija čutila, ko bo gledala Sina na križu in ga ne bo mogla več objeti. To je meč, ki loči skupnost od njenega Ženina. Bo čas, ko se bo skupnost morala soočiti z ločitvijo in osamljenostjo. A prav to je čas, v katerem moram nadaljevati sanjati.Zakoncem in družinam ni lahko ohranjati svojih sanj. Danes ni enostavno ostati zvest nekim svojim sanjam o skupnem življenju. Polno je zasejanega dvoma zlasti glede družine, ki hitro zapelje v dvom: da smo se zmotili. Mediji in okolica razglaša, da je treba biti bolj konkreten, treba je taktizirati, se organizirati, sprejeti tudi kompromise, tudi ločitve … Iz lastne izkušnje vem, da se dvom pojavi tudi, ko sem svoje sanje preverili v dolgem procesu razločevanja, v molitvi doživel opogumljajočo navzočnost in podporo Bog. Po navadi se prestrašimo, ko prične resničnost teči v nasprotno smer od hotene. In prav člani družin, prav zato ker nobena ni popolna in zato nikoli ni prav tisto, kar je kdo mislil, da bo, morajo ohranjati prvotne sanje in jim ostajati zvesta v odprtosti Božjemu delovanju. Družina ni samo delo moža in žene in otrok, ampak, in predvsem, tudi Boga.
+ Marjan Turenšek