Na pobudo ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference msgr. Stanislava Zoreta so slovenski škofje določili, da bomo jutri, v sredo, 25. marca 2020, na slovesni praznik Gospodovovega oznanjenja Mariji, praznovali vseslovenski molitveni dan v čast Božji Materi Mariji v zahvalo za matere in priprošnjo za zdravje vseh bolnih. Škofje vabijo duhovnike, da ta dan pri svetih mašah vključijo prošnjo za vse matere, bolnike ter zdravstvene delavce v naši domovini. Člani redovnih skupnosti, družb apostolskega življenja in laiških gibanj so povabljeni, da v svojih domovih molijo za matere, družine, zdravje v naši domovini ter na priprošnjo Božje Matere Marije, ki jo v litanijah kličemo tudi »zdravje bolnikov«, k čimprejšnjemu končanju epidemije. Škofje vabijo družine in vernike, da ta dan posebej molijo rožni venec, zmolijo litanije Matere Božje, pojejo Marijine pesmi oz. preberejo praznično dnevno Božjo besedo.
Oznanjenje, kot ga pripoveduje evangelij po svetem Luku je ponižen dogodek, skrit – nihče ga ni videl, nihče ni vedel zanj, razen Marija – a istočasno odločilen za zgodovino človeštva. Ko je Devica izgovorila svoj ‘da’ na angelovo oznanilo, je bil Jezus spočet in z Njim se je začelo novo obdobje zgodovine, ki je bilo potrjeno z veliko nočjo, kot ‘nova in večna zaveza’. V resnici je Marijin ‘da’ popoln odsev tistega Kristusovega ‘da’, ko vstopa v svet, kakor piše pismo Hebrejcem, ko razlaga Psalm 39: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7).
Prvo berilo: Iz 7,10-14
Gospod je še govoril Aházu in rekel: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini podzemlja ali zgoraj v višavi!« Aház pa je rekel: »Ne bom prosil ne preizkušal Gospoda.« Nato je rekel: »Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.
Drugo berilo: Heb 10,4-10
Nemogoče je namreč, da bi kri volov in kozlov grehe odvzemala. Zato ob svojem prihodu na svet pravi:
Žrtve in daritve nisi hotel,
telo pa si mi pripravil.
Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč.
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam;
v zvitku knjige je pisano o meni,
da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.«
Prej pravi: Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi
hotel in ti niso bile všeč; in vendar se darujejo po postavi. Nato je
rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo odpravlja, da
postavi drugo. V tej volji smo posvečeni po daritvi telesa Jezusa
Kristusa enkrat za vselej.
Evangelij: Lk 1,26-38
V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabrijela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril in rekel: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Pri Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Misli papeža Frančiška
Pravkar smo slišali najpomembnejše oznanilo v naši zgodovini: oznanilo Mariji (prim. Lk 1,26-38). Bogat odlomek, poln življenja in rad ga berem v luči nekega drugega oznanila in sicer tistega o rojstvu Janeza Krstnika (prim. Lk 1,5-20). Dve oznanili, ki si sledita in ki sta povezani, torej dve oznanili, ki nam, če ju primerjamo, kažeta to, kar nam Bog podarja v svojem Sinu.
Oznanilo Janeza Krstnika se zgodi, ko duhovnik Zaharija, pripravljen začeti z bogoslužnim obredom vstopi v svetišče templja, medtem ko ga je množica vernikov čakala zunaj. Oznanjenje Jezusa pa se zgodi na nekem odročnem galilejskem kraju, v mestu na periferiji, ki ni ravno na dobrem glasu, v brezimnosti hiše nekega dekleta, ki se imenuje Marija.
Ta kontrast ni nepomemben. Pove nam, da se bo novo srečanje Boga z njegovim ljudstvom zgodilo na mestih, kjer ga običajno ne pričakujemo, na obrobjih, na periferijah. Ne bo več prostora, ki bi bil rezerviran za nekatere, medtem ko večina čaka zunaj. Nič in nihče mu ne bo nepomemben, nobena situacija ne bo prikrajšana za njegovo navzočnost: veselje zveličanja se začne v vsakdanjosti življenja na domu dekleta iz Nazareta.
Bog sam je tisti, ki da iniciativo in se hoče vključiti v naše domove, v naše vsakdanje boje, polne skrbi in želja. In ravno znotraj naših mest, naših šol in univerz, trgov in bolnišnic se odvija najlepše oznanilo, ki ga lahko slišimo: Razveseli se, Gospod je s teboj! To je veselje, ki rojeva življenje, ki rojeva upanje, ki postane meso na način, s katerim gledamo v prihodnost in na druge. Veselje, ki postane solidarnost, gostoljubnost, usmiljenje do vseh.
Kakor Marija, se tudi mi lahko čutimo zmedene in se vprašamo: Kako se bo to zgodilo v teh časih, polnih špekulacij? Špekulira se o življenju, delu, družini, o revnih in migrantih; o mladih in njihovi prihodnosti. Zdi se, da nam vrtoglavi ritem, ki smo mu podvrženi, krade upanje in veselje. Zdi se, da nam pritiski in nemoč pred mnogimi situacijami dušo delajo otopelo in brezčutno pred brezštevilnimi izzivi. Paradoksalno je, ko vse pospešeno gradi – v teoriji – boljšo družbo, na koncu pa ni več časa za nič in nikogar. Izgubljamo čas za družino, za skupnost, za prijateljstvo, za solidarnost, za spomin.
Dobro nam bo delo, če se bomo vprašali: »Je danes mogoče živeti veselje evangelija v naših mestih? Je mogoče krščansko upanje v tej situaciji, tukaj in zdaj?« Vprašanji se dotikata naše identitete, življenja naših družin, naših držav in mest. Dotikata se življenja naših otrok in mladih ter od nas zahtevata, da se na nov način vključimo v zgodovino. Če sta evangeljsko veselje in upanje še vedno mogoča, potem pred mnogimi bolečimi situacijami ne moremo in nočemo ostati navadni gledalci, ki gledajo v nebo in čakajo, da neha deževati. Vse, kar se zgodi, od nas zahteva, da gledamo na sedanjost z drznostjo, z drznostjo nekoga, ki ve, da je veselje zveličanja dobiva obliko v vsakdanjosti domačega življenja dekleta iz Nazareta.
Pred Marijino zbeganostjo in pred našo, imamo tri ključe, ki nam jih ponuja angel, da bi nam pomagal sprejeti poslanstvo, ki nam je zaupano. Ti ključi so: priklicati spomin, pripadnost Božjemu ljudstvu in možnost nemogočega.
Prva stvar, ki jo naredi angel, je, da Mariji prikliče v spomin vso zgodovino zveličanja. Spomni na obljubo Davidu in na zavezo z Jakobom. Marija je hči zaveze. Tudi mi smo danes povabljeni, da se spomnimo, pogledamo na našo preteklost, da ne bi pozabili od kje prihajamo. Da ne bi pozabili naših dedov, naših starih staršev in vsega tistega, kar so prestali, da smo prispeli sem, kjer smo danes. Spomin nam pomaga, da ne ostanemo ujetniki govorov, ki sejejo zlome in ločevanje kot edini način za reševanje konfliktov. Priklicati spomin je najboljša protiutež za našo nagnjenost do magičnih rešitev ločevanja in odtujevanja.
Spomin Mariji omogoči, da pristane na svojo pripadnost Božjemu ljudstvu. Dobro nam bo delo spomniti se, da smo člani Božjega ljudstva. To je ljudstvo, ki je sestavljeno iz mnogih obrazov, zgodb, izvorov, je večkulturno in večetničnost ljudstvo. To je eno od naših bogastev,« je zatrdil. Je ljudstvo, ki je poklicano gostiti različnosti, jih vključevati s spoštovanjem in ustvarjalnostjo in praznovati novost, ki prihaja od drugih; je ljudstvo, ki ga ni strah objeti meje, mejnike; je ljudstvo, ki ga ni strah sprejemati tistega, ki to potrebuje, kajti ve, da je tam navzoč njegov Gospod.
Angelov zadnji odgovor Mariji je: »Bogu ni nič nemogoče.« Ko mislimo, da je vse odvisno samo od nas, ostajamo ujetniki naših sposobnosti, moči in kratkovidnih obzorij. Ko pa si pustimo pomagati, svetovati, ko se odpremo za milost, se zdi, da nemogoče začne postajati realnost. In to ve ta dežela, ki je skozi zgodovino dala mnogo karizem, misijonarjev, bogastva za življenje Cerkev. Mnogi obrazi, ki so premagali nerodoviten in rušilen pesimizem, so se odprli za Božjo iniciativo in postali znamenje, kako zelo rodovitna je lahko nega zemlje, ki ne ostane zaprta v lastne ideje, omejitve in sposobnosti, ampak se odpre za druge.
Kakor včeraj, Bog še vedno išče zaveznike, išče moške in ženske, ki so zmožni verovati, spominjati se, čutiti se del ljudstva, da bi sodelovali s kreativnostjo Duha. Bog še naprej hodi po naših mestnih četrtih in naših ulicah, prerine se v vsak prostor in išče srca, ki so zmožna poslušati njegovo vabilo in iz njega narediti meso tukaj in zdaj.
25. marca opoldne zmolimo Očenaš
| V teh dneh preizkušnje, medtem ko človeštvo trepeta pred grožnjo pandemije, bi rad predložil vsem kristjanom, da združimo svoje glasove in jih usmerimo v nebo. Vabim vse cerkvene poglavarje in voditelje krščanskih skupnosti skupaj z vsemi kristjani različnih veroizpovedi, da se obrnemo na Najvišjega, vsemogočnega Boga in skupaj istočasno zmolimo molitev, ki nas jo je naučil naš Gospod Jezus Kristus. Vabim torej vse, da vsi skupaj zmolimo očenaš v sredo 25. marca opoldne. Več >> |
