16. maj, 2021
OZNANILA
- Nadaljujemo šmarnice. Lepo vabljeni.
- Jutri, v ponedeljek je ob 16. uri pogreb Katice Klemenčič. Dušo pokojne priporočam v molitev.
- Jutri, v ponedeljek zvečer je ob 20. uri srečanje Jožefin.
- Smo v času devetdnevnice pred praznikom prvega svetega obhajila. Prvoobhajance in njihove družine priporočam v molitev. Med tednom bodo na različne načine sodelovali in v soboto prejeli zakrament sprave. Čeprav se omejitve sproščajo, bo lepo, če v nedeljo ob 10. uri damo prednost družinam in svojcem prvoobhajancev. To seveda ne pomeni, da drugi takrat ne smete v cerkev. Kdor pa more, naj pride k nedeljski sv. maši v soboto zvečer ali v nedeljo zjutrj ob 8. uri.
DUHOVNA SPODBUDA
Marjan Turnšek
7. VELIKONOČNA NEDELJA (B): Jn 17,11b-19; Apd 1,15-17.20-26; Ps 103,1-2.11-12.19-20; 1 Jn 4,11-16″Sveti oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.” (Jn 17,11)Kako se počutim, ko me ljudje zaznajo, da sem drugačen? Včasih mi je v ponos, drugič bi se pogreznil v zemljo. In kako sprejemam drugačnost drugih? Tudi to se spreminja. A drugačnost je zanimiva tema tudi v širšem smislu: begunci so drugačni, tudi politične drugačnosti so normalen pojav, nekaterim je odveč spolna drugačnost … In kaj ima vse to z današnjim evangelijem.Ob prebiranju evangelija se znajdem v sami srčiki odrešenjskega dogajanja, v dogajanju zadnje večerje. Jezus v molitvi imenuje Očeta »Sveti« (Jn 17,11). Svetost v svetem pismu dobesedno pomeni drugačnost, ločenost, drugost. Bog je zares povsem »Drugačen«, zato svetost pripada izvorno samo njemu. A Božja želja je, posvetiti tudi mene, tebe. Želi nas imeti drugačne, ločene od sveta. Tako mi sporoča eno izmed nalog: ne boj se biti drugačni od sveta, zato ker si podoben Bogu. Cerkveno občestvo smo zato, da bi lažje in bolj učinkovito bili sveti ter bratje in sestre med seboj. Drugačni od sveta v smislu greha in zla.Kristus naprej prosi Očeta, naj me »ohrani v svojem imenu«. Z imenom izrazimo osebo in njeno navzočnost. Jezus torej prosi, naj me Oče ohrani v svoji osebi, v svoji nenehni navzočnosti; a zato tudi v svoji »drugačnosti« – svetosti. Kot cerkvena skupnost živimo sredi sveta, da je v njem po nas vidna in otipljiva Božja navzočnost – svetost.A Kristusova prošnja se še nadaljuje: »da bodo eno kakor midva« (Jn 17,11). Cilj Jezusove molitve je, da bi bratje in sestre bili res ena sama stvar v Kristusu. »Biti eno« z nekom, je najgloblje človekovo hrepenenje. V tem je namreč uresničenje ljubezni in zato postaja ta enost vir veselja in življenja. Zlo deli in ubija, ljubezen pa združuje in daje življenje. Seveda je to enost, ki drugačnosti ne duši, ampak jo celo predpostavlja in goji. Kajti Oče in Sin sta drugačna med seboj, a prav zaradi ljubezni, ki je njuno bistvo, sta tudi eno. Torej se prava svetost (drugačnost od sveta), ki jo Oče želi za svoje otroke, prepozna po enosti v ljubezni, ki se imenuje bratstvo in sestrinstvo. V njej je sprejeta vsaka drugačnost in vsaka revščina postane izziv za usmiljenje in dobroto. Vsaka popolnost brez usmiljenja je satanska. Jezus želi, da bi bratje in sestre bili eno kot sta On in Oče. Njuno življenje pa je preprosto vzajemna ljubezen med njima. Iz tega jasno sledi, da je razdeljenost, ločenost, razbitost med kristjani veliko zlo, ki nasprotuje poveličevanju Boga, podobno med ljudmi nasploh. Zato smo kristjani poklicani, ne le k ekumenskemu prizadevanju, ampak tudi k velikemu trudu, da bi zajezili ločitve med zakonci, boleče brodolome družin in sorodstev, pa tudi v cerkveni skupnosti sami. Edinost med škofom in duhovniki je v škofiji temeljna, saj se kot val iz središča Kristusove enosti z Očetom nato širi na župnijska občestva in v njih na posamezna mala občestva, ki sestavljajo župnijo; od tam pa naprej v vsakdanji svet vernikov. Nato Jezus razodene še svoj in Očetov končni namen: »Da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja.« (Jn 17,13) To je veselje, ki ga ima Sin, ko doživlja Očetovo ljubezen. Samo ljubezen lahko zagotovi veselje srca. In Jezus želi, da bi to veselje bilo tudi v meni. Ker je Jezusovo veselje božje-človeško, pomeni, da mi je namenjeno Božje veselje na človeški način. Zato je takšno veselje sad Svetega Duha in ga ne more prav nič preglasiti; niti smrt na križu ne.Vse te zmožnosti so v meni, ker sem skupaj z vami Kristusovo skrivnostno telo tukaj na tem koščku zemlje in v sedanjem trenutku zgodovine. V sebi imamo vse potenciale, da lahko zdravimo družbo. Kakšno poslanstvo in kakšno odgovornost nam daje naš Gospod! In to še enkrat ob koncu odlomka potrdi: »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal med svet.« (Jn 17,18) Jezus je »iz prve roke« oznanjal Očetovo ljubezen, ker je je bil sam deležen. In prav to omogoča tudi nam ter nas pošilja v svet. Poklicani in poslani smo, da oznanjamo Gospoda »iz prve roke«. Torej, da smo v živem odnosu z Njim in ga vsak dan doživljamo, ga oznanjamo, zanj pričujemo, če je treba tudi do smrti. Nikakršna evangelizacija ni mogoča, če ne moremo z Janezom izreči: »Mi smo ga gledali in pričujemo … Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo.« (1 Jn 4,14.16) V tem pomenu se ne bojmo biti drugačni od sveta in ne bojmo se biti priče živega Kristusa! »Svetost je edina sila, ki spreminja svet!« (sv. Janez Pavel II. pred 25 leti v Mariboru)