4. NEDELJA MED LETOM, 30 januar, 2022

OZNANILA

  • V sredo je praznik Jezusovega darovanja – svečnica. Med bogoslužjem bo darovanje za sveče in razsvtljavo v cerkvi.
  • V četrtek je god sv. Blaža, mučenca. Ta dan bo med bogoslužjem podeljevanje blagoslova sv. Blaža zoper bolezni grla. Gotovo aktualno.
  • V soboto bo od 9. ure naprej pospravilo jaslic v cerkvi in genralno čiščenje cerkve. Še posebej računamo na starše kateheze 7. in 8. razreda.

DUHOVNA SPODBUDA

+ Marjan Turnšek

Domače okolje in jeza – to dvoje mi danes izstopa iz Božje besede.Domače okolje v ožjem in širšem pomenu je izredno pomembno za razvoj vsakega človeka: v njem se lahko vrhunsko razvijemo kot osebnosti, lahko pa smo v njem tudi povsem »povoženi«. V sebi nosimo veliko hrepenenje po priznanju. Želimo si, da nas bližnji sprejmejo takšne, kot v resnici smo; predvsem pa da ne izkoriščajo naših slabosti. Zgodi pa se lahko, da prav od najbližjih nismo priznani, potrjeni; najbolj domača okolja lahko postanejo najostrejša. Paradoksalno: bližina in vsakdanjost lahko pomaga identiteto posamezniku graditi ali pa jo izgubiti; v to slednje vodijo poniževanja, lepljenje etiket, prepričanje, da vemo že vse o nekom, ki nam je blizu.Kadar nas je v domačem okolju strah, da bomo izgubili naklonjenost, da bomo uničili odnose, da ne bomo razumljeni, težko izrazimo svoje mišljenje, ali podelimo, kar čutimo. Nekaj podobnih strahov je imel tudi Jeremija, ko je bil poklican, da svojemu ljudstvu sporoči Božjo kazen. Dobro se je zaveda, da je še mladenič in da ga je strah soočiti se z avtoritetami svojega ljudstva. Tudi mene je kdaj strah biti to, kar sem, pred tistimi, ki me poznajo, izraziti svoje mnenje pred raznimi institucijami … Kajti povedati resnico o močnih, lahko pomeni, da sam postaneš žrtev. Zato razumem Jeremija, da se boji, da bo iz obtoževalca (po Božjem naročilu) postal obtoženi. Kot Jeremija se čutim krhkega, izpostavljenega, ranljivega … zato potrebujemo Božjo tolažbo in zagotovilo, da bo z mano.Ko doživimo namesto priznanja razvrednotenje, je to po navadi mehanizem skrite obrambe, največkrat uporabljeno prav v domačem okolju, kjer se kdo čuti izzvanega in zato zavzame distanco od nas s kakšno podcenjujočo opazko. Takšno subtilno nasilje lahko izvrši samo tisti, ki te dobro pozna; če pa ima še oblast in moč, je to lahko usodno. Tudi Jezus doživi razvrednotenje v domačem okolju: »Ali ni to Jožefov sin?« in »Zdravnik, ozdravi sebe.« Pomenljivo se ob tem dogodku zavem, da se Bog predstavi kot obličje domačega. Bog ne izbere poti izrednega, ampak vstopa v preprostost vsakdanjega. A naleti na takšno zaprtost, da ne more delovati. Prav tisti, ki bi morali biti najbližji, ga zavrnejo, ga oddaljijo in mu preprečijo delovanje. Jezus dobro ve, da to ni nekaj novega, ampak da ta dinamika sodi k zgodovini človeštva. Zato spomni, da sta tudi Elija in Elizej bila poslana k tujcem, ker nista bila sprejeta in spoštovana v svojih okoljih. In zgodovina se ponavlja tudi danes: prav okolja, kjer je Jezus domač (stara Evropa ali pa slovenska krščanska družina), so v nevarnosti, da postanejo okolja, iz katerih ga izganjamo, kjer ga ne poslušamo, kjer nadaljujemo z razvrednotenjem njegove besede. Morda prav zaradi tega, kot v Nazaretu, Jezus pri nas ne more delovati!?In še jeza. Smo jezna družba, prav kot Jezusovi sokrajani: »Je vse v shodnici zgrabila jeza.« Koliko agresije je srečati naokoli: na ulicah, v službah, na zborovanjih in protestih, v terorizmu … A jeza oslepi, uniči, zbega in absolutizira, radikalizira. Kot se zgodi starejšemu sinu (Lk 15), ki je tako jezen, da trdi, da mu oče nikoli ni dal kozlička, da bi se razveselil s prijatelji. Ko smo polni jeze, iščemo sovražnika, da jo znesemo nadenj. Luka nam diskretno pokaže, da je priznanje drugega odvisno od tega, kar nosimo v sebi: na začetku poglavja ugotovi, da je Jezus poln Svetega Duha, njegovi sokrajani pa so polni jeze. Zato Jezus nima težave sprejeti in spoštovati domačinov, oni pa imajo težavo s priznanjem enega izmed njih. Jezen človek bo težko priznal in potrdil nekoga pred seboj, pa tudi če je Kristus.Kličimo Svetega Duha, da bi z njim prepoznavali sebe in druge ter se potrjevali v dobrem in ne ogrožali drug drugega z razvrednotenjem. “In največja od teh je ljubezen.” (1 Kor 13,13)