8. november, 2020
OZNANILA
V tem tednu bodo udeleženci redne osnovnošolske kateheze po razredih prejeli obvestila, ki niso veroučne domače naloge, ampak spodbuda h krščanskemu življenju. Staršev in otrok naj ne bi dodatno obremenjevala, pač pa pomagala odkrivati, da je tudi v teh posebnih časih Jezus z nami in da nam pomaga sprejeti izzive. Sveda pa velja skozi vse leto, v tem času pa še posebej, da se družina pomudi ob Liturgičnem zvezku in pogovori ob vprašanjih, ki se nanašajo na božjo besedo zadnje nedelje. Otrok odgovor tudi napiše, obkroži, pobarva… Bodoči birmanci pa pozorno berejo evangelij po Luku in raziskujejo tudi druge dele Svetega pisma. Tako si bodo izbrali citat iz Božje besede, ki bo močna spodbuda v nihovem življenju. Vsekakor so časi počitnic in karanten svojevrstna priložnost za poživitev družnskih bogoslužij.
Bosta pa ta in naslednji teden srečanji zakonskih skupin preko zoom povezave.
Ob ZAHVALNI NEDELJI
Ko se zahvaljujem Stvarniku za vse kar smo in kar imamo, vidim, kako smo veliko hvaležnosti dolžni tudi drug drugemu. Sam se iz srca zahvaljujem za sleherno pomoč in podporo. Za molitev, ki nas najtesneje zedinja in usposablja za darovanje svojega časa in moči v ljubezni. Hvala za darovano trpljenje za moje poslanstvo in za našo župnijo. Hvala tudi za biro (dar duhovniku ob koncu leta) in druge darove. Hvala za vsakršno pomoč pri delu v pastorali ali vsakdanjih opravilih. Samo skupaj smo lahko Cerkev. Zato hvala vsakemu posamezniku, družinam, skupinam in službam v župniji, ki z dobrohotno pozornostjo spremljate in podpirate župnijski utrip. Tako smo lahko kar najbolje med seboj in z Jezusom bratje in sestre. Že sedaj hvala tudi za naprej. Vaš župnik Jurij
Leto posebnih milosti
Ko ob letošnji zahvalni nedelji razmišljamo, za kaj naj bi se zahvalili Bogu in drug drugemu, smo skoraj v zadregi. Leto, ki je za nami, je bilo tako posebno, tako zelo drugačno od vseh drugih let, da večina v svojem življenju nečesa podobnega še ni doživela. To leto je zaznamoval virus, ki je naprej ustavil življenje v naši državi. Kdo bi si lani ob tem času predstavljal, da tudi v cerkvah ne bo bogoslužja z verniki, še manj pa, da bodo velikonočni prazniki potekali brez obredov velikega tedna, brez običajnega blagoslova jedil, brez vstajenjske procesije? Ničesar od tega praktično ni bilo – vsaj ne tako kakor druga leta. Za toliko doživetij smo bili prikrajšani, toliko izrazov naše vere in občestvenosti nam je bilo odvzetih.
Vseeno pa globoko čutim, da se vam moram zahvaliti. Tolikim ljudem, ki so v tem posebnem času pokazali, da so v resnici ljudje, tolikim kristjanom, ki so s svojimi dejanji pokazali, da je evangelij njihovo življenjsko vodilo.
Najprej se želim zahvaliti zdravstvenim delavcem, strokovnim službam, ministrstvom in vladi, ki je ob vsej negotovosti in neštetih vprašanjih na začetku pandemije pogumno in odločno sprejemala odločitve, da smo dobili dovolj zaščitnih sredstev in da nam je uspelo zaustaviti širjenje virusa.
Rad bi se zahvalil našim duhovnikom, ki so s poslušnostjo Svetemu Duhu in odprtostjo za njegovo delovanje odkrivali poti in načine, kako ostati z ljudmi, kako prihajati k njim in jim prinašati tolažbo, upanje in Božjo besedo. Njihovo ravnanje je pokazalo, da so v resnici pastirji občestva in ne zgolj menedžerji župnij. Dragi bratje duhovniki, zahvaljujem se vam za to pričevanje.
Hvaležen sem redovnim skupnostim, ki so v tem času pomnožile molitve za zdravstvene delavce, za bolnike, za tiste, ki jim strežejo, za znanstvenike in za vse, ki so bili kakor koli udeleženi v prizadevanju za obvladovanje te bolezni. Kakor ste vi pomnožili molitve, naj Bog pomnoži vaše poklice.
Zahvaljujem se vam, dragi bratje in sestre, ki ste v tem času odkrivali, kaj je v vašem življenju dragoceno. Mnogi ste odkrili, kako pomembna je družina, in to v vseh časih. Spoznavali ste lepoto skupne molitve, naučili ste se blagoslavljati sebe, svoje domove in tudi velikonočna jedila. Posebej sem vam hvaležen, da niste pozabili na svoje duhovnike. Mnogi so povedali, da ste jih poklicali, da ste na vrata župnišča obesili vrečko s hrano, da ste nakazali svoj denarni prispevek. Duhovniki so bolj živo začutili, da cenite njihovo navzočnost in delo med vami. Hvala vam za to.
Ne morem pozabiti delovanja Karitas v tem času. Svoje delovanje so prilagodili razmeram in skrbeli za pomoči potrebne. Posebej je razveseljivo, da je med prostovoljce prišlo 1500 mladih, ki so svoje mlade moči in sočutno srce izročili v službo bližnjega. Evangelij ni bil več zapisana, ampak je postal živeta beseda.
Gospod, ki vidi v srce, bo znal blagosloviti še vse tiste darove in sadove, ki so v tem času dozoreli v skritosti vaše ljubezni in vere. Sam pa v molitvi prosim dobrega Boga, naj blagoslovi vašo dobroto, naj vam da vsega, kar potrebujete, in naj vas ohranja zdrave, da boste mogli še naprej pričevati za njegovo ljubezen.
Msgr. Stanislav Zore OFM
Nadškof
DUHOVNA SPODBUDA
Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. (Mt 25,1–4)
NAPAKE SPROTI ODPRAVIMO, DA BOMO PRIPRAVLJENI
Mesec november (listopad), ko z dreves odpada listje, kar je viden znak umiranja v naravi, je posvečen misli na naše rajne, ki so tek svojega življenja že dokončali in so iz časa prestopili v večnost. Zanje ne veljajo več omejenosti prostora in časa, ki oklepajo nas. Deležni so Božjega bivanja.
Prava modrost življenja je v tem, da smo naravnani na dobro in da v dobrem tudi vztrajamo. Zaradi naše omahljivosti to ni lahko. Pozabljamo, da je vsak dan, ki ga dočakamo, kakor Božja ponudba, da v sodelovanju z Bogom čas dneva napolnimo z deli dobrote, obzirnosti, plemenitosti in medsebojne pomoči.
Cerkev nas v teh novembrskih nedeljah, ko se izteka bogoslužno leto, hrani z Božjo besedo, ki govori o čuječnosti. Danes nam predstavi znano priliko o desetih devicah – družicah, ki jo je povedal Jezus v zadnjem tednu življenja, ko je govoril o svojem drugem prihodu. Podoba je vzeta iz svatovskih običajev, kakršni so vladali v tedanji Palestini. Zgodba nam hoče povedati dvoje: biti moramo čuječi, budni in v svetilkah naših duš mora biti dovolj olja posvečujoče milosti in dobrih del. Kaj pomeni biti čuječ? Pomeni uravnavati smer svojega življenja po Jezusovi modrosti in ne po modrosti tega sveta.
O svetem Dominiku Saviu, enem prvih učencev sv. Janeza Boska, ki je umrl že v deški dobi, je znano, da so ga nekoč med igro na dvorišču vprašali, kaj bi storil, če bi vedel, da bo čez eno uro umrl. Odgovoril je: »Mirno bi se igral naprej!«
Tako vedro gledanje na konec življenja ni dano vsakomur. Potrebna je dolga vaja, h kateri nas navaja Božja modrost, zapisana v Svetem pismu: »Misli na poslednje reči in vekomaj ne boš grešil!« Pomembno je, da vsak večer, preden ležemo k počitku, v duhu pregledamo dan, ki je za nami, in se vprašamo pred svojo vestjo in pred Bogom: kar je bilo po naši krivdi zgrešeno, to iskreno obžalujemo, potem pa z Božjo pomočjo sklenemo, da naslednji dan istih napak ne bomo ponavljali.
Po: F. Cerar
Gradiva Slovenskega katehetskega urada za družine za zahvalno nedeljo: