3. postna nedelja

3. postna nedelja

(A): Jn 4,5-42

“Daj mi piti!” (v. 7)

“Jaz sem, ki ti govorim.” (v. 26)

V dneh, ko nas močno okupira novi virus, smo v veliki nevarnosti, da spregledamo bistveno. Kljub virusu nas žeja vsak čas spominja, da je voda neobhodno potrebna za življenje. Ne le navada, skoraj moda je, da imamo poleg telefona pri roki tudi plastenko vode. Pomislil sem, da bi na to steklenico lahko napisal tisto, kar mislim, da mi najbolj manjka za srečno življenje. Ob Samarijanki se čutim nagovorjenega, da Jezusu izpovem svoje najglobje hrepenenje. Ob njej tudi čutim, da je bila nemirna žena, ker je pri lažnih izvirih iskala vodo za svojo žejo po ljubezni. Jezus pa pristopi k njej kot edini “ženin”, ki to žejo lahko resnično poteši. Opoldne se sicer ni hodilo po vodo, torej je očitno, da se je žena želela umakniti družbi drugih žena in govoricam. Moram priznati, da poznam to skušnjavo tudi jaz. A opoldne je svetloba najmočnejša. Jezus se da videti in tudi žena prične bolj jasno videti sebe in svojo notranjost. No, tega pa tudi jaz ne smem zamuditi! Jezus se pokaže potrebnega, on prvi pokaže, da potrebuje ženo; ni po moško “samozadosten” (spet lekcija zame). Je to samo finta, da se približa ženi? Tudi, saj je naravno, da so žene usmiljene do potrebnih, a je bil tudi zares žejen in kot ni v puščavi iz kamna naredil kruha, si tudi tu ne bi pomagal s svojo Božjo vsemogočnostjo. Jezus prizna: “Žejen sem!” To pa so iste besede, ki jih slišim iz njegovih ust tudi na križu. Zato jih lahko razumem kot Jezusovo duhovno žejo po ženinem odrešenju. Jezus ima veliko hrepenenje tudi po mojem odrešenju in moji sreči. To pa je identično hrepenenje, ki ga tudi jaz nosim najgloblje v sebi; v vodnjaku svojega srca, ki je kdaj tako globok, da ne morem več to te vode.

Jezus se mi razodeva, a ob njem se razgaljam tudi sam. Vedno bolj. Kot Samarijanke ni “razkrinkal”, da bi jo obtožil (čeprav je imela že pet mož in niti šesti ni zares njen mož; vsaka podobnost z današnjimi situacijami nikakor ni slučajna), marveč ozdravil njeno zgodbo življenja, tako želi tudi v tem postu storiti z menoj … Morda pa še s kom izmed vas, ki to berete – naj vas ne bo strah! Teh “šest mož” mi ne da miru. Kar kličejo mi po “sedmem” (Bog je šest dni ustvarjal, sedmi dan pa počival) in to je lahko le Kristus, ki ni konkurent zemeljskim možem in ženam, ampak njih dopolnitev, saj se v zakramentu svetega zakona pridruži, da lahko “zakonska trojica” v polnosti zaživi.

Kot teologa me pa je presenetilo, da je žena pričela debato o teoloških vprašanjih in to z Jezusom samim. In to o najtežjem teološkem problemu, kako lahko Bog in človek vstopata v odnos. S tem je želela Jezusa sicer speljati stran od sebe, svoje notranjosti, a v resnici je pričela pogovor prav o odnosu, ki se je že pričel med njo in Jezusom. In končno se lahko Jezus povsem razkrije: “Jaz sem, ki govorim s teboj.” (Jn 4,26) “Jaz sem” je ime za Boga v stari zavezi. Tako pove, kdo se ji je približal in kdo govori z njo. Ob tem je začutila, da je resnično ljubljena in začutila potrebo to povedati drugim. Jezus jo je povsem “razorožil”, a sedaj nima več potrebe, braniti se. Samo ljubezen nas prav “sili”, da oznanjamo evangelij. Predstavljam si, da je v navalu “zaljubljenosti” pustila vrč pri Jezusovih nogah – simbolizira ženino preteklost; kot predmet pa je Jezusu končno omogočil, da se je tudi telesno odžejal. Ni kaj, strokovnjak za “dve muhi na en mah”!!!

Vse me potrjuje, da evangelij ni v pravilih, predpisih, obveznostih, moralizmih, ampak v oznanilu, da nas ima Bog rad – vedno in v vsakem stanju. Nato pa se odpre pot rešitve tudi iz brezizhodnih situacij. Morda je prav, da teh temeljnih oznanil ne pozabim v teh časih strahu, samoizolacije – nasprotno, še več časa imamo o njih razmišljati. Verjamem, da Kristus želi uporabiti to stanje, da nas česa osvobodi … Česa že?! No, tu pa vam ne bom dajal več potuhe in premišljeval namesto vas. Nadaljujte sami!

In: Ostanite zdravi ter blagoslovljeni!

nadškof Marjan Turnšek