17. NEDELJA MED LETOM, 24. junlij, 2021

17. NEDELJA MED LETOM, 24. junlij, 2021

OZNANILA

Pred nami je še zadnji julijski teden.

Dobrodošli k počitku in okrepčilu duha ob večerni molitvi bogoslužjih, v sredo pa ob 9. uri.

Po zdnjih priporočilih stroke, je v notranjih prostorih priporočena uporaba mask. Še posebej za starejše in ranljivejše. Prav je, da smo obzirni in spoštljivi. V preddvetju cerkve je tudi še vedno na razpolago razkužilo. Do nadaljnega tudi opustimo rokovanje med mašo.

Danes je Krištofova nedelja, blagoslov vozil in darovanje za misijonska vozila.

Danes teden pa Društvo Podeželske mladine Kalček v Škrajnčah pripravlja tudi blagoslov traktorjev, ki bo ob 13. uri.

DUHOVNA SPODBUDA

Marjan Turnšek

dotSpnesro1cg9iiu86uc35u286a76t5625lht974 228460fhhtf1ht0cc3 

17. NEDELJA MED LETOM – C: Lk 11,1-13; 1 Mz 18,20-32; Ps 138,1-3.6-8; Kol 2,12-14″Kadar molite, recite: Oče naš …” (Lk 11,1)Ob evangeliju, ki poroča o tem, kako je Jezus učil učence moliti, sem se spomnil kar šokantne ugotovitve ene izmed verodostojnih raziskav, po kateri ima Slovenija obžalovanja vredno zadnje mesto: med deželami od Baltika do Črnega morja je dežela, kjer ljudje najmanj molijo. Če nas mora kaj v Cerkvi na Slovenskem skrbeti, potem je to gotovo ta podatek. Kjer ljudje več ne molijo ali vedno manj molijo, tam prihodnost dežele ni rožnata, odtujevanje veri in Bogu pa drvi naprej.Da je molitev velikega pomena, spoznamo tudi iz tega, da je Jezus svoje učence naučil moliti. Ni jih silil, ampak se je odzval na njihovo prošnjo. Luka nam je ohranil pomenljiv trenutek iz odnosa med Jezusom in učenci: »Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: ‘Gospod, nauči nas moliti’« (Lk 11,1). In naučil jih je očenaš. Nekoč sem pritrkovalce vprašal, kako to, da so se odločili za pritrkovanje. Odgovorili so, da je v zvenenju zvonov nekaj, kar jih je pritegnilo. Podobno so učenci videli Jezusa moliti in morali začutili, da se v tej molitvi dogaja nekaj velikega. Zaželeli so si nekaj podobnega doživljati sami. Ali ne bi bilo čudovito, če bi otroci starše prosili, naj jih naučijo moliti, ker so si zaželeli doživetja, kot so ga zaslutili pri njih? Ali ne bi bil duhovnik najbolj izpolnjen, če bi ga župljani prosili, naj jih nauči moliti tako, kot vidijo, da on moli?Zakaj je molitev za življenje kristjana in človeka sploh tako pomembna? Zakaj zvonovi zvenijo ali pojejo, kot rečemo? Ker so tako narejeni, prav za to so pripravljeni – to je v njihovi naravi. In zakaj ptica poje? Zato ker je to v njeni naravi. Če ne poje, je bolna. In zakaj človek moli? Ker je to najgloblje v njegovi naravi. Ustvarjen sem za molitev, za komuniciranje z Bogom. Če ne molim, sem zelo bolan, duhovno bolan.Jezus je učence naučil očenaš. O njem lahko rečem, da ni le obrazec molitve, ampak tudi oporne točke molitve. Začnem s klicem: »Oče!« – Molitev je vstop v Božje očetovstvo; je dialog med Ti-jem, ki je Oče, in mano, ki sem njegov otrok. S tem dialogom vstopam v Očetovsko ljubezen, ki me večno ljubi in mi namenja svojo Besedo. Glejte, kakšna skrivnost, Bog Oče mi naklanja besedo, mi govori in želi govoriti z menoj. In ob tem se zavem tudi svojega sinovstva (ali hčerinstva), ki je podlaga za bratsvo in sestrinstvo z vsemi ljudmi. Zato tudi velja: če ne ljubim bratov in sester in jim ne odpuščam, ne ljubim zares Očeta. Tako me molitev vključuje v krogotok ljubezni med Očetom in Sinom, ki jo konkretno prepoznavam, ko gledam Jezusovo življenje, saj z njim nenehno izgovarja svoj »da« Očetu. In če sem v molitvi potopljen v ta dialog, potem iz njega gledam sebe, druge, svet, dogodke, lepe in težke situacije – in jih vidim, kot jih vidi Bog. V molitvi imam svoj izvir življenja: način molitve določa življenje – tako kot molim, tako živim!Nato: »Posvečeni bodi tvoje ime.« – Naslednji korak je slavilna molitev. Slaviti in častiti Boga pomeni, da dam v življenju Bogu tisto težo, vrednost, pomembnost, ki si jo zasluži. Kar seveda pomeni prvo mesto.Sledi: »Pridi tvoje kraljestvo!« – S tem prosim, da bi resnično bil Bog Gospodar vsega na svetu in še posebej vsega v mojem življenju. To me osvobaja vsakega suženjstva in nepravičnosti, me ozdravlja vsakega nemira in žalosti, ki jih doživljam zaradi »izgona iz raja«. To vključuje, da si želim, da bi se moja volja povsem poistila z Božjo voljo, saj si sicer lahko želim in delam stvari, ki mi v škodo.Nato šele sledi prošnja: »Naš vsakdanji kruh nam dajaj!« – Kruh predstavlja življenje. Potrebujem dvojni kruh: za telo in za dušo; zlasti pa mi je potreben Evharistični kruh. Pomenljivo je, da je prošnja za neko konkretno zadovoljitev zemeljskih potreb, šele na tem mestu, ker so prejšnje veliko pomembnejše. Posebej je poudarjen »naš« kruh: torej za naš, ne za moj kruh, prosim. Ta kruh je Očetov dar otrokom in ta dar, mora biti razdeljen med brate in sestre. Živo se spominjam, kako sem moral kot najmlajši med štirinajstimi otroki vedno, ko je oče ob plači prinesel kaj sladkega in vedno dal najmlajšemu, to razdeliti med vse. S pomočjo te izkušnje, lažje razumem, kaj pomeni prositi za »naš« kruh. Živim od kruha, ki je Božja Očetova ljubezen.On me sprejema in odpušča tudi tam, ko si sam ne morem in mi tudi drugi ne morejo odpustiti – odpušča mi grehe. A kot je nam odpuščeno, moramo tudi mi drugim odpuščati, saj smo ustvarjeni po Božji podobi. Odpuščanje je temeljno, zato ga je Jezus vključil v te točke molitve. Nobene molitve naj bi ne končal, ne da bi v njej prosil za odpuščanje in tudi sam v sebi poskusili odpustiti vsem in tudi sebi. Odpuščanje osvobaja oba: tistega, ki odpušča, in tistega, ki mu je odpuščeno.Zato v molitvi: Prosimo, iščimo, trkajmo! In dano nam bo, našli bomo in odprlo se nam bo!