- Na razpolago je poletni Krmar z mašnimi nameni za 6 tednov.
- Sv. maše med tednom so od torka naprej spet ob 19. uri.
- Nedelja, 26. julija bo Krištofova in boste lahko v zahvalo za srečno prevožene kilometre darovali v sklad Miva od koder se potem kupujejo različna vozila in plovila za naše misijonarje.
DUHOVNA SPODBUDA
up. nadškof Marjan Turnšek
15. NEDELJA MED LETOM (A): Iz 55,10-11; Ps 64; Rim 8,18-23; Mt 13,1-23″Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot.Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.” (Mt 13,3-8)Kar udarilo je vame vprašanje: »In katera vrsta zemlje, terena si ti?« A še predno sem se pričel gnjaviti, se mi posveti, da je to vprašanje povsem neprimerno. Saj sem vendar enkrat en teren, drugič drugi, ali pa kar več hkrati. Jezusova parabola nima namreč namena obsojati ali privilegirati situacij, ki jih živim, ampak mi želi razodeti, da neglede v kakšnem stanju se nahajam, Bog nadaljuje svoje kompromitiranje z menoj. Bog seje svojo besedo, se mi komunicira, po moje kdaj tudi izgublja besede brez veze; rad me ima, neglede na to, v kakšnem “letnem času” se trenutno nahaja moja “zemlja”.Način na katerega ta sejalec počne svoje delo, govori o stilu Božje ljubezni: kdor resnično ljubi, zapravlja, ne preračunava, ne čaka, da bo drugi popoln, da bi ga potem ljubil, ne vključi se samo tam, kjer ve, da bo nekaj pridobil ali vsaj upa, da se mu bo povrnilo, kar bo vložil. To ni ljubezen in predvsem ni Božji stil. Recipročnost imamo v naši zahodni kulturi za temeljno vrednoto: angažiram se samo tam, kjer imam neko gotovost, da bo tudi drugi naredil isto zame. A takšno razmišljanje more veljati na političnem področju, ne deluje pa v medsebojnih odnosih. Vsekakor pa ni evangeljski stil. Ampak gre verjetno za ostanek antične grške kulture. Sokrat si namreč v svojih Platonovih dialogih izbere sogovornika tako, da je gotov glede učinka svoje besede. Ta način komuniciranja odgovarja odgovarja njegovemu idealu ljubezni: ljubezen je v recipročnosti in na vzajemnosti med ljubljenim in ljubečim. Po evangeljsko pa resnično ljubimo, če smo pripravljeni tvegati, ko besede razmetavamo, ko ne delamo računic, kadar smo pripravljeni zaradi drugega tudi izgubiti. Sicer smo bili lahko povsem korektni, nismo pa ljubili. Kot pričuje skoraj nelogična velikodušnost sejalca; resnični odnosi ne morejo biti živeti v smislu iskanja ravnotežja v smislu: jaz tebi, ti meni.Ko se poskušam zavesti svojega načina odnosov, tudi bolje razumem, na kakšen način ljubim. Moj način komuniciranja veliko pove o mojem načinu ljubezni. Obstaja globinski odnos med besedami, ki jih izgovarjam, oziroma ki jih ne izrečem, in odnosi, ki jih gradim. Moje življenje vedno govori, tega ne moremo preprečiti. Govorim s svojo tišino in s svojimi pogledi, s svojimi odločitvami in svojo brezbrižnostjo. Meje življenje je vedno parabola. Parabola prihaja iz grškega “para-ballein”: metati naprej, predse, približati se. Moje bivanje je vedno »vrženo« pred druge, sem izpostavljen, razkrivam to, kar sem – hočem ali nočem. Način, kako komuniciram, pušča vedno neko znamenje, nikoli ne gre mimo, ne da bi na terenu življenja drugih pustil kakšno sled. Način, na katerega “prečkam” zemljo drugega, razkriva, kako sem ga ljubil.Tako kot sejalec v evangeliju pušča za seboj sled …