15. in 16. NEDELJA MED LETOM

11. IN 18. JULIJ 2021

OZNANILA

Oznanila za prihodnja dva tedna so naslednja:

  • Svete maše vod 13. do 17. julija bodo ob 18. uri zvečer. nato pa ob 19. uri.
  • V nedeljo, 18. julija bo V nedeljo, 18. julija bo celo dopoldne v spodnji veliki učilnici razstava, ki jo je zbral in jo bo tudi predstavil Boštjan Kotar Jakopec: Slovenska Osamosovjitev in Vojna za Slovenijo 1991. Na ogled je 9 vitrin in 8 uniform ob katerih avtor razstave pripoveduje zgodbe tistih, ki so Slovenijo branili in jo Obranili. Vse za negovanje resnice in ohranjanje zgodb ter spomina.
  • Nedelja 18. julija bo tudi 3. v mesecu in bo nabirka za župnijo. Že v naprej Bog povrni za vašo velikodušnost.
  • V torek, 20. julija bo ob 19. uri sv. maša v Spodnji Dragi.
  • 17. nedelja med letom, 25. julija bo Krištofova in boste lahko drovali za misijonska vozila ter prejeli nalepke in kartončke z molitvijo za srečno vožnjo.
  • Dobro je, če čim prej prijavite otroke na letošnji oratoij. Poseben bo zato, ker bodo vsi otroci dobili oratorijske majice, zato je ob prijavi potrebno navesti velikost in zato, ker bo na koncu oratorija prišla med nas tudi relikvija mladega svetnika Karla Akutisa.
  • Na razpolago je poletni Krmar v tiskani in spletni obliki.

DUHOVNA SPODBUDA

Marjan Turnšek

15. NEDELJA MED LETOM (B):

Mr 6, 7-13; Am 7,12-15; Ps 84; Ef 1,3-14″

In jih začel pošiljati po dva in dva. … In jim naročil,naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar.” (Mr 6,7.8 V tem evangeljskem dogodku je Jezus izredno sodoben, saj govori o poti, potovanju, romanju, kamor Jezus pošilja učence, in to je danes izredno moderno. Seveda v Jezusovem času ni moglo iti za drugačno kot peš romanje. Pomislimo koliko peš poti imamo danes in mnogi hodijo po njih. Takšno potovanje odlična podoba življenja: življenje je veliko potovanje, ki zahteva nenehno odpoved sebi, da bi sledil hrepenenju, pogosto nejasnemu, ki kliče. Tudi sam imam izkušnjo, da me daljša hoja spreminja, srečanja in dogodki me preoblikujejo. V takšni hoji je določena pedagogika, ki odseva v navodilih, ki jih je Jezus dal svojim učencem, preden jih je razposlal. To so tudi značilnosti antične duhovne izkušnje romanj: hoditi proti nekemu cilju, ki je prej kot kje drugje postavljen znotraj mene – zunanja pot je prispodoba in pripomoček, da izstopi notranja pot človeka.Ko grem na peš pot sem prisiljen v ločitev, zapuščanje ustaljenega; je vabilo k zapustitvi nečesa ali celo priložnost za prelomitev z nečem, kar me v življenju blokira ali vsaj ovira. Na pot me po navadi potisne hrepenenje, ki nikoli ni povsem jasno. Je doumen vzgib, a dovolj učinkovit, da sproži začetek.Jezus pošlje po dva in dva. Na nobenem daljšem potovanju ne potujemo sami, gre za skupinsko izkušnjo. Pot je nujno delitev, soočenje, skupna odločitev. Učenci so v parih, da lahko pričujejo drug za drugega: pomembno je imeti pričo. V dvoje se je mogoče tudi podpirati, saj pridejo trenutki obupa, zmanjka korajže, pojavi se nezaupanje. Jezus šele pričenja pošiljati, kar pomeni, da ne bo z enkratno potjo vse končano. Poslanje na pot je klic k bolj pristnemu življenju, h kateremu sem vedno znova vzpodbujen, da ga živim.Zanimiv izziv se mi zdi Jezusovo naročilo, naj učenci ničesar ne vzamejo s seboj, pravzaprav čim manj. Le bistveno. In s tem je mišljeno, da na pot ne jemljemo, kar nas običajno obtežuje, zaustavlja, použiva – čudovit nauk za življenje. Potovanje je dobra priložnost za osvoboditev: da se znebimo jeze in pritoževanja, da zavrnemo odtujenost odnosov, ki nas »kurijo«, ne da bi kaj rojevali. Malo stvari na poti je pomembna priložnost, da se učim prositi, da izkusim kako življenje poskrbi zame; da odkrijem previdnost, ki je skrita v redu stvari samih; to pomeni, da se preneham obnašati kot gospodar življenja, preneham misliti, da sem samozadosten; kar pomeni, da se učim vzpostaviti prostor pomanjkanja, v katerem lahko vedno doživim gostoljubje. To se mi zdi izjemna lekcija za vsakdanje življenje. Da bi se jo le naučili vsi, ki kdaj hodimo ali romamo.Jezus svetuje naj vzamejo le popotno palico: nekateri menijo, da pomeni avtoriteto oznanila, ki jim ga je Jezus zaupal; lahko pa je preprosto sredstvo za odganjanje nevarnih zveri, ki so jih takrat lahko srečali na poti; lahko pa gre tudi za zveri, ki jih Marko opisuje na začetku, in jih vsak srečuje v svoji puščavi življenja.Zato je smiselno, da se življenjskega potovanja lotim olajšan vsega, kar me sicer teži, sicer bom podlegel teži. Če imam ramena preobremenjena, bodo noge v nekem trenutku prenehale hoditi. Uboštvo pa je hkrati tudi znamenje skladnosti med oznanilom in življenjem. Hoja je odlična priložnost za premišljevanje o stilu življenja; lahko se odločam, ali želim nazaj med nepotrebna bremena, ali pa dam prednost lahkotnost pomanjkanja. Med hojo se lahko tudi odločam, kakšno podobo Boga bom oznanjal: podobo močnega Boga, samozadostnega, ali podobo beraškega Boga, ki hodi s človekom. Pot kristjanovega življenja, o kateri govori evangelij, ni pravljica s srečnim koncem: na poti so navzoče zavrnitve; srečuje se ljudi, ki v življenju niso pripravljeni narediti prostora za druge, ki jih je strah deliti, ki so jih prejšnji popotniki ranili ali prevarali, ki nočejo sprememb, ki jih potnik vedno pomeni. Potovanje me sili sprejeti neuspehe in zaprta vrata, ki so neobhodno del življenja.Tudi zadnja Jezusova točka je nadvse pomembna: na koncu poti, ob koncu vsakega romanja, je nujen čas za pregled (refleksijo): učenci se zberejo ob Jezusu in se učijo pregledati, kar se je zgodilo v srca. Nevarno se je prepustiti teku izkušenj, ne da bi se zaustavili, da bi pobrali sadove tega, kar smo doživeli. Pogosto kdo razlaga, katere poti je že vse prehodil, katere vrhove osvojil, kaže »žige« … Imam vtis, da so jim cilji pomembnejši od dogajanja na poti; a je pomembneje sestopili v globino doživetij. Življenje nas vedno znova pošilja, zato je prav, da se od prejšnjih etap kaj naučimo. Jezus sam je sprejel življenje kot romanje. Evangeliji ga predstavljajo kot tisti, ki ga Oče pošilja kot velikega Romarja k človeštvu. Ni dvoma, da dobro razume pedagogiko potovanja.Zato si želim hoditi, da bi modro živel; in ne živeti, da bi hodil.