OZNANILA
- Jutri se začne devetdnevnica pred praznikom Brezmadežne. Za spodbudo kratka zgodba: Leta 1859 je bila slika Brezmadežne skupaj s kosi pohištva v Torinu na prodaj v trgovini g. Pizia. Dne 8. decembra ga obiščejo prijatelji. Ko je eden izmed njih zagledal Marijino sliko se je začel jeziti nanj, čemu jo ohranja in segel z roko po sekiri in jo začel uničevati. Prva dva udarca nista naredila ničesar, še bolj togoten je še tretjič z vso močjo udaril po sliki. Raztreščila se je sekira, slika pa je ostala nepoškodovana. Razburjen opazi v sobi goreč kamin, zgrabi sliko in jo vrže v ogenj. Ogenj ožge le robove, sveta podoba pa ostane nedotaknjena in nepoškodovana. Kmalu pride žena g. Pizia in polije sliko z alkoholom in jo zažge. Podoba Brezmadežne je ostala tudi tokrat nepoškodovana. Slika Brezmadežne, ki strte kači glavo je končala v cerkvi v Piemontu, v kraju Ivre, blizu Torina. Oddala sta jo zakonca Pizio, globoko ganjena od dogodka. Ker so zornice že prava redkost, lepo vabljeni k adventnim večernim bogoslužjem ob 18.30. ali pa ob adventnem venčku doma obnavljajte izročitev Brezmadežni.
- Na razpolago je še več Adventnih koledarjev z življensko zgodbo p. Miha Drevenška, misijonarja veselja. V koledarju so tudi mnoge spodbude za lep adventni čas.
- V četrtek je srečanje Biblične skupine.
- Na prvi petek ne bo obiska bolnikov na domovih, ker bom bolnike obiskal v sredo 22. decembra, ko bo v župniji spravni dan in bo spovedovanje pred božičem tudi zvečer.
- Danes teden, na 2. adventno nedeljo bo tudi miklavžev večer. Ob 16. uri boste lahko preko župnijskega you-tube kanala spremljali domačo Miklavževo igro. Nato pa bo Miklavž s spremstvom obiskal domove tistih, ki ga boste naročili. V Terezijani so prijavnice in možnost naročila izbranih daril. Še danes in v času verouka do vključno četrtka.
- Ob nedelji Karitas in ob 30. letnici župnijske Karitas je prav, da skupaj z vsem občestvom izrečem zahvalo sodelavkam (sodelavcu, vozniku) za številne ure in napore, ki jih skozi vsa leta požrtvovalno, braz vsakršnega plačila ali nagrad darujejo za ljudi v stiski, potrebi, ali preprosto iz naklonjenosti do starejših in bolnih. Veliko lepega je bilo tudi po raznih dogodkih srečanj, predavanj, pozornosti do družin novorojenčkov in š emnogo drugega.
DUHOVNA SPODBUDA papeža Frančiška
ignemo pogled in odpremo srce za sprejem Jezusa. V adventu ne živimo samo pričakovanje božiča, ampak smo tudi povabljeni, da prebudimo pričakovanje slavne Kristusove vrnitve – ko se bo vrnil ob koncu časov – ter se z doslednimi in pogumnimi odločitvami pripravljamo na končno srečanje z Njim. Spominjamo se božiča in pričakujemo slavno Kristusovo vrnitev in tudi naše osebno srečanje, torej dan, ko nas bo Gospod poklical.
V teh štirih tednih smo poklicani iziti iz sprijaznjenega in suženjsko vdanega načina življenja ter iziti tako, da gojimo upanje in gojimo sanje po novi prihodnosti. Evangelij današnje nedelje (prim. Lk 21,25-28.34-36) je ravno v tej smeri in nas opozarja, naj se ne pustimo potlačiti sebičnemu stilu življenja ali krčevitemu vsakodnevnemu ritmu. Še posebej ostro odmevajo Jezusove besede: »Varujte se, varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma… Zato čujte in vsak čas molíte« (vv. 34.36).
Biti čuječi in moliti. Poglejte, kako preživeti ta čas od danes do božiča. Biti čuječi in moliti. Notranji spanec se porodi iz tega, ko se neprenehoma vrtimo okoli samih sebe ter smo osredotočeni na zaprtost svojega življenja z njegovimi problemi, z njegovim veseljem in njegovo bolečino, torej vedno se vrteti okoli samih sebe. To pa utrudi, to postane nadležno, to zapira pred upanjem. V tem je korenina toposti in lenobnosti, o katerima govori evangelij. Advent nas vabi k prizadevni čuječnosti tako, da pogledamo izven nas samih, razširimo razum in srce ter se odpremo za potrebe ljudi, bratov in za željo po novem svetu. To je želja tolikih ljudstev, ki jih muči lakota, krivičnost in vojna. To je želja revnih, slabotnih, zavrženih. Ta čas je priložnost, da odpremo svoje srce in si zastavimo konkretna vprašanja, kako in za koga živimo svoje življenje.
Druga drža, s katero bomo dobro preživeli čas pričakovanja Gospoda, je molitev. »Vzravnajte se in dvignite svoje glave, kajti vaša odkupitev se približuje«, opozarja Lukov evangelij. Gre za to, da se dvignimo ter molimo in s tem usmerimo svoje misli in svoje srce k Jezusu, ki prihaja. Vstane se, ko se pričakuje nekoga. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi, ki je tesno povezana s čuječnostjo. Moliti, pričakovati Jezusa, odpreti se drugim, biti budni in ne zaprti sami vase. Toda če razmišljamo o božiču v ozračju potrošništva, da gledam, kaj lahko kupim, da naredim to in to, da pripravim posvetno praznovanje, bo šel Jezus mimo in ne bomo ga našli. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakovati v molitvi, ki je tesno povezana z čuječnostjo.
Katero pa je obzorje našega molitvenega pričakovanja? V Svetem pismu ga predvsem nakazujejo glasovi prerokov. Danes je Jeremijev, ki govori zaradi izgnanstva težko preizkušenemu ljudstvu in ki je v nevarnosti, da izgubi svojo identiteto. Tudi mi kristjani, ki smo prav tako Božje ljudstvo, tvegamo, da »se posvetimo« in izgubimo svojo identiteto, še več, da »poganiziramo« krščanski stil življenja. Zaradi tega potrebujemo Besedo Boga, ki nam po preroku naznanja: »Glej, pridejo dnevi, ko izpolnim obljubo… Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi« (Jer 33,14-15). Ta pravična mladika je Jezus, ki prihaja in ga mi pričakujemo.
Devica Marija, ki nam prinaša Jezusa, žena pričakovanja in molitve, naj nam pomaga okrepiti upanje v obljube svojega Sina Jezusa, da bomo doživeli, kako tudi med stiskami zgodovine Bog ostaja vedno zvest ter se poslužuje človeških zmot, da bi pokazal svoje usmiljenje.